“Še danes sem v Sloveniji, vprašanje pa je, kaj bodo naredili politiki,” je dejal Joras. Ali bodo v mirnodobnem obdobju z lahkoto prepustili 113 hektarjev zemljišč in ljudi, ki živijo na tem območju, tuji državi, se je vprašal. To bi bil presedan, je menil.

Kot je dejal, njegova hiša še ni na hrvaškem ozemlju. Zdaj mora najprej odločitev arbitražnega sodišča potrditi državni zbor in če bo to storil, bo odvzel pravice slovenskemu državljanu, je dejal. “Če bo prišlo do implementacije, me bodo dejansko izbrisali,” je vidno pretresen dodal Joras.

Če se bo ponovila zgodba s sporazumom Drnovšek-Račan, Joras meni, da še vedno lahko pride do sprememb. Arbitražno sodišče je pri določitvi meje upoštevalo kataster in geodetske meritve v različnih obdobjih, a Joras meni, da to območje izpolnjuje pogoje, da bi ostalo sestavni del občine Piran oz. Republike Slovenije.

Sam ne more razumeti, kako lahko politiki ves trud, ki ga je slovenski narod napravil v preteklosti, s takšno lahkoto prepustijo drugi državi. “Upam, da sem dvignil kanček zavesti pri slovenskem narodu,” pa je dejal o svojem večletnem boju, da bi Slovenija dobila sporna ozemlja na levem bregu Dragonje.

Na vprašanje, ali je razmišljal o tem, da bi se preselil, je odvrnil, da človek lahko vedno kapitulira. “A upal bom do zadnjega,” je dodal, potem ko se je po razglasitvi razsodbe arbitražnega sodišča za nekaj časa umaknil v samoto, nato pa le stopil pred novinarje.