»Skloni se, streljal bo,« mi je zavpil Miloš Vratič. Vojak JLA je skočil iz zaklona, repetiral in v naju nameril puško. Z rokami sem si zakril glavo, se sklonil. Vratič iz mobilizacijskega območnega štaba Teritorialne obrambe v Šiški je s svojo modro terensko lado, skrčen za volanom, začel vijugati, zapeljal na desno bankino in zavil nazaj na asfalt. Čakala sva strel, na srečo ga nisva dočakala. Bil je ponedeljek, 1. julija 1991, ko sem v spremstvu nekdanjega telovadca in člana olimpijske reprezentance v Mehiki leta 1968, zdaj teritorialca, oprezal za kar najboljšim posnetkom vojašnice v Šentvidu nad Ljubljano.