E den od kritikov je o novi knjigi Boštjana Gorenca - Pižame, bivšega reperja in aktualnega standuperja pa sijajnega prevajalca kultne Igre prestolov, sLOLvenski klasiki I zapisal: ‘‘Če ste ob prebiranju slovenske literarne klasike v šoli umirali od dolgčasa, boste zdaj crkavali od smeha.‘‘ Gorenčeva knjiga je bila v hipu ponatisnjena, v knjižnicah je razgrabljena, avtor, ki živi na Trojanah, pa hodi zadnje čase nenehno po šolah. Drzno dejanje – spoprijeti se s takim nedotakljivim mastodontom, kot je slovenska literarna klasika. Za to potrebuje človek … ‘‘Gonade? Tako je." To ni hec … ‘‘Ne, ni hec. Če se že hočeš s čim spoprijeti, se moraš s klasiki, ker jih večina ljudi pozna. Če hočeš, da je parodija učinkovita, mora biti taka, da jo ljudje razumejo in da vedo, na kaj se nanaša. Če bi šel parodirat kakšne obskurne avtorje z začetka 20. stoletja, bi bilo vprašanje, če bi razumeli.‘‘ Vidim, da so med petdesetimi zbranimi bolj mrtvi literati? ‘‘Definitivno. Šel sem po šolskem kurikulu. Pozna se, da je pretežno moška knjiga, ker sem se naslanjal na tisto, kar se dogaja v šolskih učbenikih.‘‘ In vse ste omrežili ter ob internetnih žanrih, družabnih omrežjih parodirali tudi medijske zvrsti. V rumeni tisk ste dali Martina Krpana, ‘‘poslovneža inu vaditelja telogradnje‘‘, Kozlovska sodba v Višnji Gori je poročilo s sodišča … ‘‘Bolj kot knjiga o literarnih klasikih, za kar se izdaja, je knjiga o nas samih, o naših medijih, o tem, kako se vedemo na internetu. Zato se tudi ljudje v knjigi spoznajo. Bral sem izvirnike, obnove, premetaval in preizkušal asociacije. Pri Cankarju imam Vinjete. Če boš danes koga vprašal o Cankarjevih Vinjetah, te bo pisano gledal. Zato nisem šel zmeraj v fabulativne parodije. Konec decembra in v začetku januarja se začnejo na internetu nagradne igre za vinjete in zanimivo je bilo videti, katere strani bi Cankar danes lajkal, da bi dobil vinjeto. Ta dela so bila odskočna deska, da sem nam podržal zrcalo.‘‘ Iz starikave perspektive klasičnega