“Ne bi rekel, da obstaja kakšna posebna skrivnost v zvezi z drugim tirom,” se zamisli v odgovoru na naše vprašanje primorski poslanec vladajoče stranke SMC Tilen Božič, “glede na to, da imamo projekt že več desetletij na mizi in je bil evidentiran kot eden pomembnih infrastrukturnih projektov za nadaljnji razvoj Slovenije v naslednjih 50 do 100 letih. Posebnih skrivnosti v nameri ali prioritetnosti ni. Je pa še vedno neznano, koliko bo drugi tir med Divačo in Koprom stal – in seveda, na kakšen način bo to financirano.” Božič je poleg Marka Ferluge tisti primorski poslanec, ki je zaradi nezadovoljstva nad delom ministra za infrastrukturo Petra Gašperšiča zamrznil članstvo v stranki premierja Mira Cerarja. Toda, kot poudarja Božič, zamrznitev ni posledica neodločnosti in počasnih premikov države v zvezi z drugim tirom, temveč zaradi zapletov v Luki Koper, državnem podjetju, katerega prihodnost, nadaljnja uspešnost in razvoj, je neposredno vezana na izgradnjo druge, strateško nadvse pomembne železniške povezave koprskega pristanišča s srednjo Evropo. Od nezaupanja do blamaže za ministra Nezaupanje zainteresirane javnosti si je minister za infrastrukturo sam položil v naročje, ko je na zaslišanju pred pristojnim parlamentarnim odborom prostodušno komentiral, da so se koridorski tokovi že preusmerili z območja Slovenije in gredo zdaj že večinoma po Italiji in prek Avstrije. Zato je “vprašanje, ali bi z drugim tirom, tako kot je bil zamišljen, imeli dovolj prometa na njem, da bi bil ekonomsko upravičen”. Rubikon pa je prestopil še v isti sapi s tem stavkom: “Vsekakor za te potrebe, ki jih Luka ima in jih bo ob predvidenem razvoju še imela, drugega tira, tako kot je bil zamišljen, še najmanj 30 ali 40 let ne bomo potrebovali.” Ta izjava ministra Gašperšiča spremlja od imenovanja naprej. Dodatno poglabljajo nezaupanje številne študije o upravičenosti projekta. Ocena, da bo projekt stal 1,4 milijarde evrov, se zdi marsikomu pretirana. Zato je bila konec junija naročena že de
