Marburg, Marbor, Maribor. Tako je šla geneza imena našega mesta ob Dravi. Imena, ki bo te dni uradno staro 180 let. Za prvi zapis slovenske verzije velja namreč pismo Stanka Vraza Ljudevitu Gaju 10. novembra 1836, v katerem je preoblikoval nemško ime Marburg v Marbor. A slovensko ime se takoj še ni prijelo, zato ima pravzaprav več očetov, pripoveduje Drago Oman iz Pokrajinskega muzeja Maribor. “To se je zgodilo šele po letu 1861. Potreben je bil namreč nacionalni, prebuditeljski sunek. Takrat so v Mariboru ustanovili Slovansko čitalnico, prvo slovensko društvo v mestu. In tedaj je deželni poslanec Lovro Toman obljubil, da jim bo napisal domoljubno pesem, v kateri zadnja kitica govori takole: ‘Zato priseže vsak, al‘ mlad al‘ star, da mu za srečo roda zmir je mar, zato si voli rodoljubov zbor za mesto geslo svoje: mar i bor.‘ Po tem se ime začne pogosto uporabljati.” Nemci figure niso razumeli Slovenski politik je tako z novo zgodbo za imenom v pravem trenutku prebujanja nacionalne zavesti nagovoril dovolj široko množico in kmalu se je začelo tudi v Novicah uporabljati le slovensko ime, nemški Marburg pa je izginil. Besedne igre, ki je podžgala slovensko zavest v boju za slovensko besedo, Nemci sicer niso razumeli. “Dokaz je prapor nemškega delavskega pevskega društva iz 1897. leta, v katerem so v nemško besedo Marburg naknadno vrinili i – Mariburg. Te poante v nemškem jeziku seveda ni,” kot zanimivost še pove sogovornik. A boj narodov za ime se tedaj še ni končal. Iz vsakodnevne rabe je bilo slovensko ime namreč še enkrat izvzeto, spomni Oman. To je bilo seveda med drugo svetovno vojno, v času ponemčevanja naših krajev. “Med letoma 1941 in 1945 so nasploh skušali zradirati slovenski jezik in tako je bilo mesto štiri leta spet Marburg,” pove Oman. In spomni še na pomembno dejstvo, da je bilo Marburg v osnovi poimenovanje gradu na Piramidi. “Poslovenjeno beseda pomeni grad v marki. Prvo poimenovanje Marburg leta 1164 tako ne pomeni mesta Maribor, ker ga še ni bilo.” Ko
