Na revolt se bo še čakalo Boris Vezjak, filozof: “Dogajanje je seštevek interesnega trka prihodnosti Luke Koper, kot si jo predstavljajo delavci, uprava in vlada, privatizacijskega trka kot odgovor na propadajočo primorsko gospodarstvo, divjo privatizacijo in plenilsko logijo, ki je pokončala številna podjetja, in širšega trka na političnoekonomski ravni, kaj narediti s podjetji. Luški dogodki ne bodo prerasli v vstajniško vrenje, mariborski dogodki so zadevali slehernega posameznika in njihove žepe, česar Slovenci v primeru Luke Koper ne dojemajo. Tudi previdni molk koprskega župana Popoviča ne bo pripomogel k dojemanju protestov na bolj personalni ravni. Bojim se, da bodo morali tisti, ki si želijo vstajniškega revolta, še malo počakali. Po drugi strani so reakcije Cerarja nespretne in neprepričljive, odklanjanje pogovorov z delavci pa neokusna gesta in osnovnošolska piarovska napaka. V svojih izjavah je neposredno žalil dostojanstvo delavskega razreda, ocene o ultimatih in rušenju države pa kažejo na vladno aroganco in anahronost v presojah. Dobra stran razgretih strasti bo lažje razkritje pravih motivov vpletenih strani.” Za ohranjanje statusa quo Matevž Tomšič, sociolog “Dogajanje v Luki Koper ne bo privedlo do razširitve protestov na celotno Slovenijo, ponovno gre za spopad različnih interesnih skupin, ki jim je v interesu ohranjanje statusa quo. Delavci igrajo pri tem vlogo ‘kmetov na šahovnici‘. Nikakor ne moremo primerjati protestov z vseslovenskimi vstajami, ki so se začele spontano zaradi postavitve radarjev, vendar so bile pozneje politično instrumentalizirane. Centri moči so imeli v ozadju cilj zrušitev vlade Janeza Janše in v Mariboru odstavitev župana Franca Kanglerja. Za zdaj v zvezi s Cerarjem ni tovrstnih motivov, čeprav si moramo priznati, da je vlada operativno nesposobna, kar kaže z izogibanjem reševanja problemov v Luki Koper oz. izogibanju soočenja z luškimi delavci. Tovrsten način vodenja države povečuje nezaupanje državljanov v ustanove in
