Tudi letos se ni izneverila tradiciji. Pred njo je bilo spet napeto in negotovo. Bo ali ne bo? Toda ne tekma, temveč slovo. Ker pa bralci veste več od pisca, ki ni jasnovidec, tokrat ne gre zanjo, temveč zanj. Lisica se tako in tako odvija sanjsko: od ene se poslavljamo – bravo, Tina! -, drugi pa že ploskamo – bravo, Ilka! Kar nam manjka, je lisjak! Ob Lisici namreč še vedno (ali vedno bolj) ne moremo brez Dušana Senčarja. Ker tista o psu, ki mu je bilo boleče žal, da je pod Pohorjem lizal sneg, ni izmišljena. Pes je sicer iz ljudske pripovedke, a Senčar je resnična pohorska legenda! Žal pa takšnih ne delajo več. Vse smučarske velesile – kaj se dogaja Avstrijcem brez Tinine najhujše tekmice in kaj se jim bo, ko ne bo več Hirscherja! – so imele probleme ob zamenjavi generacij. Da jih je imela tudi Slovenija, samo potrjuje, da morda res nismo velesila, smo pa zagotovo od sile. Ker zdaj, ob slovesu največje med največjimi, ima samo Maribor kar dva kandidata za le tri mesta na stopničkah za zmagovalce največjih svetovnih tekmovanj, dosti slabša od novega Branika (da sem malce lokalpatriotski) pa tudi ni slovenska smučarska zveza. Za prihodnost našega alpskega smučanja se nam torej ni bati. Čeprav se v ciljnih arenah drugi radi slikajo z zmagovalci, pa se moramo na začetku leta, ko razmišljamo o prihodnosti, še kako spominjati njega, ki si je ta šport izmislil. Lisica sicer tudi brez Senčarja (skoraj) vedno je. A kaj bo, ko ne bo več ekipe, ki jo je on vzgojil?! Predvsem pa je že zdaj še neki grenek priokus. Kajti ko ni bilo na Pohorju še nič, je Senčar nanj pripeljal najboljše smučarke sveta. Ko je drugje šel smučarski cirkus s kurami spat, se je v Mariboru do jutra veselil v Slaviji, Orlovi in Vinagovi kleti, vse najboljše smučarke sveta pa so silvestrovale v šotoru na Snežnem stadionu. Ko so drugje številke žrebali na lojtrniku, je bil v dvorani Tabor že pred 30 leti Lisičkin koncert. Ko Slovenije še ni bilo, je bila Lisica že Big 5. No, saj je še vedno med največjimi
