Če na ulici kogarkoli povprašaš o 11. septembru, ti bo takoj odgovoril, da je to dan terorističnih napadov v ZDA. Vsakdo, razen Kataloncev. 11. september je v Kataloniji nacionalni praznik; na ta dan leta 1714 je ob koncu španske nasledstvene vojne, potem ko so Angleži, Avstrijci in drugi zavezniki s Španijo in Francijo v Utrechtu sklenili ločeni sporazum, padla Barcelona. To je bil tudi konec aragonskega kraljestva in s tem konec avtonomije Katalonije kot njegovega sestavnega dela. Katalonščina je takrat izginila iz javnega življenja. Katalonci pa so poleg Srbov eden redkih narodov, ki svoj glavni praznik slavijo na dan najbolj pekočega poraza v svoji zgodovini. Pa to ni edini poraz, ki so ga Španci zadali Kataloniji. V prvi polovici 20. stoletja je bila Španija zelo nemirna. Nemiri so se nekako ustavili leta 1931 z razglasitvijo druge španske republike, ki pa jo je v krvi z državljansko vojno zatrl general Franco. Z diktaturo je v Kataloniji odpravil vse pravice, avtohtoni jezik je izginil iz javnega življenja, iz šol in z javnih kulturnih manifestacij, peščica kulturnikov se je zatekla v samostan Montserrat, kjer je dobila zatočišče. 6,3 odstotka površine Španije prekriva Katalonija. 7,5 milijona prebivalcev ima Katalonija, kar pomeni 16 odstotkov španske populacije. Petino španskega BDP so leta 2015 pridelali v Kataloniji. Trmasti Katalonci Prvič sem bil v Barceloni leta 1971. V podstrešnih prostorih poslopja v starem mestu je bil takrat Katalonski kulturni center. Ramon Aramon i Serra, priletni gospod – k njemu me je napotil Boris Pahor – mi je obrazložil stanje: jezik je bil prepovedan povsod, kultura zatirana, politika asimilacije dosledna, a Katalonci vztrajajo, je bila sinteza njegovih besed. V Barceloni ni bilo enega samega katalonskega napisa, le na eni trgovini v zakotni ulici je bil na vratih poleg španske uradne tablice z lepilnim trakom prilepljen listič z napisom v katalonščini: tancat – zaprto. Po Francovi smrti je bila leta 1975 v Španiji vzpost
