Mariborčani so bili v stiku s prvim javnim prikazovanjem filmov prej kot v letu dni po prvi javni projekciji bratov Lumiere v Parizu decembra 1895. Prvi stalni kinematograf je Maribor dobil 13 let kasneje, nekoč prepolne dvorane pa so se proti koncu 20. stoletja začele prazniti. Danes edini nekomercialni kino v mestu je letos ostal brez dvorane. O 120-letni zgodovini kinematografov v Mariboru govori najnovejša razstava v Univerzitetni knjižnici Maribor, ki jo je pripravila Nina Lončar. Pod naslovom Živeče fotografije v življenjski velikosti je v treh razstaviščih do septembra na ogled razvoj kinematografske dejavnosti v Mariboru od začetkov do danes. Za prvo filmsko predstavo v Mariboru je poskrbel potujoči Edisonov kinematograf Ideal v lasti Charlesa Crasseja, ki je od 24. do 29. oktobra 1896 prikazoval "živeče fotografije v življenjski velikosti" v pivnici Götz, današnji Unionski dvorani. Obiskovalci so si lahko ogledali osem preprostih prizorov iz tedanjega življenja v Parizu. Do leta 1908 so v mestu gostovali pretežno manjši kinematografi, poleg katerih sta bila večkrat tudi zabaviščni park in menažerija, kar kaže na sejemski značaj teh kinematografov. Prvi stalni kinematograf z imenom Grand Elektro Bioskop je Maribor dobil leta 1908 v vrtni dvorani takratnega hotela Stadt Wien na vogalu današnje Partizanske in Cafove ulice. Deloval je pod vodstvom arhitekta Aloisa Tscherneta, pri delu pa mu je pomagala Lina Guštin, ki je sčasoma prevzela kinematograf in ga preimenovala v Marburger Bioskop. V prvi polovici 20. stoletja sta v mestu delovala Mariborski bioskop in Mestni kino v stavbi današnjega gledališča, postopoma pa so se odpirale še nove kino dvorane, med drugim Grajski kino v Mariborskem gradu in kino Diana na Studencih, leta 1935 pa je bilo odmevno odprtje novega kina na Grajskem trgu, ki se je pozneje preimenoval v kino Udarnik in je vključeval tudi nočni bar, kegljišče, restavracijo in slaščičarno. Junija 1947 je bilo v sklopu komunalnih podjetij v Maribor