08. december 2017 – TaTrenutek /
Ruske zračno-desantne (padalske) sestave na rangu voda so po strukturi podobne motorno-strelskim enotam in imajo po tehničnih kapacitetah resno bojno tehniko, ki jo je mogoče spuščati tudi iz zraka, npr. BMD-2, BMD-3, BMD-4 in BTR-D. Ta vozila imajo sicer manjšo transportno kapaciteto, zato so ruske zračno-desantne enote manjše od podobnih enot na zahodu, a so vendarle formacijsko bolj mobilne od ameriških kolegov.
Osnovno oklepno vozilo ruskih padalcev je BMD-2, ki ima v svoji oborožitvi top 2A42 kalibra 30 mm, na BMD-4 pa je poleg avtomatičnega topa kalibra 30 mm integriran še top 2A70 kalibra 100 mm. Tovrstni oklepniki imajo v sestavi po štiri vodene rakete 9K111-1 Konkurs (BMD-2 in BMD-3) oz. 9M117M3 Arkan (lansirajo se iz cevi topa BMD-4).
Ruska motorizirana pehota ima določene prednosti pred ameriško. Trije oklepni transporterji znotraj enega voda omogočajo ruskim kopenskim enotam (če imata vojski enako število vojakov in enot bojne tehnike) 25% več tovrstnih motoriziranih vodov glede na strukturo, kot jo imamo recimo v vojski ZDA. Teoretično več takšnih enot poveljniku bataljona omogoča veliko večje možnosti taktične izbire in uporabe takšnih bojnih sredstev na fronti.
Ruska zračno-desantna vojska ima po zaslugi razvite moto-mehanizirane komponente bistveno večjo stopnjo taktične mobilnosti od svojih zahodnih »nasprotnikov« (konkretno vojske ZDA), kar je še posebej pomembno pri padalskih desantih na območja z gosto postavljenimi sistemi protizračne obrambe nasprotniki in na krajih, ki so tvegani za izkrcanje. Kapacitete zračnega transporta padalcev in desantne tehnike s strani Rusije lahko omogočijo postavitev jedra desantne operacije daleč od dejanskega cilja operacije in dosego dejanskega cilja z mobilno bojno tehniko v le nekaj urah.
Ameriška formacijska struktura ima lahko prednost pred rusko zaradi večje organizacijske žilavosti same enote. Če bi Rusi med bojem izgubili eno oklepno vozilo, izgubijo tretjino ognjene moči enega voda, če bi se to zgodilo Američanom, pa bi to pomenilo izgubo četrtine ognjene in transportne moči, kar je vendarle lažje sprejeti. Če ruski zračno-desantni vod izgubi dva oklepnika, pade na nivo enega oddelka, kar pomeni praktično uničeno enoto. Tega problema, ki je ostanek sovjetskega sistema, se že zavedajo ruski oficirji, ki so se odločili povečati število oklepnikov v enem vodu s 3 na 4, hkrati pa povečati število vodov znotraj ene mehanizirane čete, ki bi lahko po novem imela tudi po 15 oklepnih vozil.
Ameriški oklepni bojni transporterji tudi prekašajo rusko konkurenco pri kapaciteti sil, ki jih lahko prevažajo. Razmerje vojakov med ameriškim M2 Bradley in ruskim BMD-2 znaša 7:5 v korist ameriškega transporterja. Obstajajo pa standardni ruski transporterji brez oznake »D«, ki prav tako lahko dostavljajo sedem vojakov s polno vojno opremo. Bradley ima tudi boljšo oklepno zaščito, ki vključuje modul z reaktivnim oklepom, in boljši nadzorni sistem streljanja od BMP-ja. Prav tako ima Bradley v svojem kompletu skoraj dvakrat večje število protitankovskih raket (7 raket BGB-71 TOW proti štirim pri ruskih analogih).
Imajo pa ruski oklepni transporterji velik potencial za modernizacijo, ki v veliki meri že poteka. To zlasti velja za oklepna vozila BMD-2 in BMD-3, za katera je že v razvoju sodobna bojna kupola Berežok z raketami Kornet, ki bo za okoli štirikrat povečala učinkovitost teh vozil. Da sploh ne govorimo, da za družino oklepnih vozil dokaj uspešno razvijajo bojne kupole Derivacija s topom A-220M s kar 57 mm kalibrom. Seveda takšen modernizacijski proces spremlja bistveno izpopolnjevanje sistemov za upravljanje z ognjem (še posebej elektro-optične komponente) ter komunikacijskih sistemov.
Pričakuje se, da tale top v daljavo za trikrat in v višino za pet- do šestkrat premaga efektivni domet tipa 2A72, kar je zares revolucionaren premik. Pri tem bi imel bojno kadenco kar 300 granat na minuto (2A72 – 330 gr./min.) in veliko večje učinke strelov na cilju.
Zdaj pa se vrnimo na primerjavo bojnih zmožnosti obeh vojsk v tem trenutku. Ameriški transporter Stryker ima veliko večjo strelno moč od ruskega BTR-82A. Ruski oklepni transporter ima v svoji sestavi najnovejši avtomatski top kalibra 30 mm 2A72, za razliko od slabše osnovne oborožitve na Strykerju. Ima pa ameriško vozilo znano prednost pri oklepni zaščiti. Oba transporterja naj bi doživela modernizacijo: za ameriški transporter sta v načrtu močnejši 30 mm top in protitankovski raketni kompleks BGM-71 TOW, za ruski pa sprememba dizajna, ki bo povečala bojno žilavost vozila. Beri dalje …
https://www.youtube.com/watch?v=R3TCjiWBcCY
