Čeprav se Macron pogosto opredeljuje kot politični outsider, je prehodil politični eliti Francije dobro poznano pot prek elitnih francoskih univerz, vključno z znamenito ENA, ki velja za kovnico vseh vodilnih javnih uslužbencev in bodočih voditeljev države. Kot študent je blestel, poklicno pot pa nadaljeval v bančništvu. V banki Rotschild je v letih 2011 in 2012 po pisanju časnika Financial Times zaslužil 2,9 milijona evrov.

Politično kariero je leta 2012 začel kot gospodarski svetovalec predsednika Francoisa Hollanda, nato pa leta 2014 zasedel položaj gospodarskega ministra. Prepoznavnost si je med drugim pridobil s zakonom, ki je liberaliziral avtobusni sektor, omogočil odprtje trgovin ob nedeljah in ponudil spodbude za kmetovalce.

Zakonodaja je naletela na ostro nasprotovanje vplivnih sindikatov in si je morala utreti pot skozi parlament s pomočjo pooblastil izvršne veje oblasti, da zakon uveljavi brez glasovanja, če parlament vladi ne izglasuje nezaupnice. Zakon je utrdil podobo Macrona kot gospodarskega reformatorja.

A s svojo politiko si je pridobil nasprotnike na bolj levem polu vladajočih socialistov in avgusta lani je odstopil z ministrskega položaja ter oblikoval lastno, “niti levo niti desno” politično gibanje En Marche (Na pohodu). Z njim je nato novembra tudi sprožil predsedniško kandidaturo.

Izurjeni pianist na začetku ni bil deležen resnejše obravnave, češ da nagovarja ozko skupino mladih, urbanih in levo usmerjenih volivcev, a veliko število ljudi, ki so jih po vsej državi pritegnila njegova zborovanja, je kmalu pokazalo pravo sliko njegove podpore, piše francoska tiskovna agencija AFP.

Ob nezadovoljstvu francoskih volivcev z vladajočim političnim razredom je Macron očitno nagovoril njihovo željo po celovitih spremembah, kar je bil pomemben dejavnik uspeha tudi za kandidatko skrajne desnice Marine Le Pen.

S strani nasprotnikov je bil sicer v kampanji večkrat deležen kritik na račun povezav s finančnim svetom, tudi v luči položaja v banki Rotschild. Le Penova ga je tako po pisanju FT označila za “kandidata financ”, socialistični kandidat Benoit Hamon je zahteval, da razkrije seznam bogatih donatorjev, skrajno levi Jean-Luc Melenchon pa govori o “moči denarja” za Macronovo kandidaturo.

Osebno življenje Macrona je vse prej kot običajno. Ljubitelj književnosti in gledališča iz družine srednjega razreda na severovzhodu Francije se je zaljubil v svojo srednješolsko učiteljico Brigitte Trogneux. Njuna zgodba je polnila naslovnice francoskih medijev.

Trogneuxeva, mati treh otrok, ki je skoraj 20 let starejša od Macrona, se je naposled ločila od svojega moža in se leta 2007 poročila z nekdanjim dijakom. “Pri 17 letih mi je Emmanuel rekel: ‘Karkoli boš naredila, se bom poročil s tabo!’,” je lanskega aprila dejala za revijo Paris Match.

Macron se lahko pohvali tudi z magisterijem iz filozofije in je nekaj časa delal kot pomočnik znanega francoskega filozofa Paula Ricoeurja ter mu pomagal pri izdaji njegove zadnje knjige pred smrtjo.

Med njegovimi obljubami je 50 milijard evrov vreden načrt javnih investicij, ki bi med drugim zajel poklicna pripravništva, prehod na obnovljive vire energije in infrastrukturne projekte. Zavzema se tudi za popolno povračilo stroškov za očala, zobne proteze in slušne pripomočke. Napoveduje še zmanjšanje davka na dobiček pravnih oseb, znižanje stopnje brezposelnosti na sedem odstotkov in prepoved prenosnih telefonov v šoli za mlajše od 15 let, navaja britanski BBC.