Leta 2013, ko je bi Recep Tayyip Erdogan še predsednik turške vlade smo v Večeru objavili njegov portret. Takrat se je Erdogan odločil obračunati s protestniki v parki Gezi. Ti so nasprotovali nameri oblasti, da park, ki je eden zadnjih zelenih otočkov v Istanbulu, spremeni v kičast trgovski center z otomansko arhitekturo. Takrat se je že govorilo oziroma pričakovalo, da bo Erdogan postal predsednik države in spremenil ustavni red iz parlamentarnega v predsedniškega. Po vzoru Rusije. Kar se je kasneje tudi zgodilo. Takole je Vojislav Bercko v tem portretu, ki ga je naslovil Premier, ki bi rad postal sultan opisal Erdogana in njegovo preteklost: “Zdaj se v političnih prestolnicah, na univerzah in vsepovsod drugod sprašujejo, ali je Erdogan desničarski politik, ki nikoli ni skrival naklonjenosti islamu, le navidezni reformator? Nobenega dvoma ni, da je Turčija v enajstletni vladavini Stranke za pravičnost in razvoj storila ogromno korakov naprej: postala je zavidanja vredna regionalna gospodarska in politična sila, odigrala je in še igra ključno vlogo v dogajanjih arabske pomladi, po desetletjih bojev je sklenila mirovni sporazum z upornimi Kurdi … Po drugi strani pa je v državi, kjer je sekularnost zapisana v ustavo, vse bolj stopala v ospredje islamska vera, vse več je bilo kršitev človekovih pravic, svoboda govora se je krčila in krčila. Zgolj za primer, Turčija je na lestvici svobode tiska padla na neslavno 154. mesto med 179 državami, nekam ob bok Kitajski in Severni Koreji, zaostaja celo za Rusijo in Irakom. Toda vse to Erdogana ne moti. Ve, da še vedno stoji za njim vsaj polovica Turkov, saj je “eden od njih”. Preprost fantič, ki je pri trinajstih, ko se je njegova družina preselila iz obmorskega mesta Rize v Istanbul, na ulici prodajal sezamove kruhke in limonado, da je pomagal polniti družinski proračun. Ki je obiskoval islamsko šolo, potem pa diplomiral na znani univerzi Marmara iz menedžmenta. Ki je igral nogomet. Ki ni nikoli skrival svoje povezanosti z
