Temperature zraka v mestih so zmeraj nekoliko višje kot v okolici. Mesta so namreč svojevrstni toplotni otoki. Podobna so, kot pravi klimatolog dr. Igor Žiberna, termoakumulacijskim pečem, vzrokov za to pa je več. Zgradbe, parkirišča, ceste in druge pozidane površine namreč čez dan absorbirajo kratkovalovno sevanje sonca, nato pa v nočnem in jutranjem času oddajajo dolgovalovno sevanje oziroma toploto v okolico. Beton, denimo, ima v primerjavi z vlažnimi tlemi tudi do šestkrat večjo toplotno prevodnost in skoraj dvakrat večjo toplotno kapaciteto, zato se podnevi počasi segreva, ponoči pa počasi ohlaja. In prav to je lastnost, ki najbolj vpliva na razlike v temperaturi med mestom in okolico, čeprav, tako Žiberna, tudi druge niso zanemarljive: “Drugi vzroki so slabo izolirane stavbe, ki zlasti v kurilni sezoni dodatno segrevajo mesto, promet in industrija, ne nazadnje pa tudi ljudje. V Mariboru živi dobrih 90 tisoč ljudi. Če vzamemo zelo konzervativno oceno, da vsak v okolico seva energijo kot 100-vatna žarnica, ugotovimo, da oddajo toliko toplotne energije, kot je pro- izvede manjša hidroelektrarna. Je pa res, da je ta vir zelo razpršen. Vsekakor pa je zaradi vseh teh vplivov mesto bolj toplo kot okolica.” Mariborčani dnevno izsevamo toliko toplotne energije, kot je dnevno proizvede manjša termoelektrarna. Za vročino so posebno občutljivi prebivalci večjih mest, starejši od 65 let. Predstavljajo 17 odstotkov vseh prebivalcev Evrope, do leta 2060 naj bi se delež te starostne skupine povečal na 30 odstotkov. Svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da bodo nevarni učinki vročinskih valov še posebno izraziti v mestih z več kot 100.000 prebivalci. Temperature zraka na urbanih območjih so lahko tudi za deset stopinj Celzija višje od temperatur na neurbanih območjih. Maribor je v povprečju toplejši od okolice za okoli štiri stopinje Celzija. Leta 2003 je v vročinskem valu v Evropi umrlo 70.000 ljudi. Leta 2050 bi vročinski valovi v Evropi lahko terjali že 100.000 življ
