Bilo je minuto do konca, ko je Jaka Blažič zadel dva prosta meta za osem točk razlike. Bilo je jasno, da bo Slovenija evropski prvak. In bilo je jasno, da eden najbolj čustvenih košarkarjev v reprezentanci tega ne bo stoično prenesel. “Začel sem jokati. Sploh ko sem na tribuni zagledal Zokija (Dragića, op. p.). Neverjeten občutek! 'Bolano!'” je bil vzhičen Klemen Prepelič, štajerski ostrostrelec. Da je pred njim vrhunska kariera, je bilo jasno že zelo zgodaj. Ob koncu prejšnjega desetletja ga je skupaj s sokrajanom Juretom Pelkom opazil nekdanji jugoslovanski reprezentant Mario Primorac in ju pripeljal v vrste Branika. Fanta sta mladincem prinesla naslov državnih prvakov, Prepelič pa je tudi v članski vrsti hitro pokazal, da želi biti šef. “Velika jajca ima,” mi je priznaval eden od grških novinarjev in me spomnil na pripovedi Petra Vilfana o tem, kako si je ta v družbi izkušenejših soigralcev kot smrkavec prilaščal najpomembnejše mete in jih zadeval. Enako kot Prepelič že od nekdaj. Od pobiralca žog do prvaka “Velikih košarkarskih uspehov sem se začel zavedati, ko je moj sokrajan Sani Bečirović v Ohridu osvojil zlato na evropskem prvenstvu mlajših članov in postal najkoristnejši igralec tekmovanja. Takrat sem mu vedno pobiral žoge, da je lahko treniral kljub hudim težavam s koleni. Spomnim se, da se sploh ni mogel ustavljati. Začel je na trojki, da se je dokončno ustavil na koncu igrišča. To so stvari, o katerih sem zadnje dni pred finalom razmišljal. Tudi o trenutkih, ko Jaka Laković v Alicanteju 2007 ni mogel prenesti žoge mimo Grkov čez polovico. Bolano …,” so švigale misli skozi Prepeličevo glavo. Če kaj, je Slovenija košarkarska država Ta se je v zadnjih letih precej ohladila, zato Štajerčevi izstrelki dolgega dosega le še bolj hladnokrvno pokopavajo tekmece. Prepelič se je v izločilnih dvobojih Eurobasketa izkazal v vlogi evropskega Stephena Curryja; metal je z vseh mogočih položajev in praviloma zadeval. In tudi ko so prišle črne minute, ko st
