Samoizolacija ima v večini primerov negativne psihološke posledice, ki vključujejo simptome postravmatskega stresa, zmedenost in jezo. Daljše trajanje osamitve povečuje strah pred okužbo, frustracijo, zdolgočasenost, strah pred pomanjkanjem hrane in neresničnimi informacijami in izgubo delovnega mesta. Kot je pojasnil Zalar, ima lahko negotovost zaradi potencialne grožnje bolezni dramatične posledice, kot so samomor, trajnejša jezavost ali agresivnost, tudi prekinjanje samoizolacije.
“Pri osebah, ki imajo pogoje za razvoj specifične duševne motnje, se bodo v tem obdobju razvile tudi druge,” je opozoril in dodal, da so možne oblike duševnih motenj vseh oblik, saj katastrofično okolje predstavlja stresni sprožilni dejavnik. Tako so možne motnje vse od anksioznosti, depresije, zlorabe alkohola ali nedovoljenih substanc do samomorilnosti, disociativnosti ter tudi psihoz in motenj hranjenja.
Zmanjšanje socialnih in telesnih kontaktov povzroča tudi frustracijo in dolgočasje oz. občutek praznine, vse to pa lahko posledično omejuje ali obremenjuje izvajanje dnevnih in socialnih aktivnosti prek telefona ali interneta.
V takšnih razmerah – samoizolacije in razglašene epidemije – je tesnoba zagotovo najpogostejša oblika duševnih bolezni, pa tudi sicer je prisotna pri bolj ali manj vseh duševnih sindromskih opredelitvah. V teh razmerah je prisoten strah pred okužbo, ki se potencira ob pojavnosti telesnih simptomov, podobnih tistim covida-19. “Najbolj so izraženi pri nosečnicah in tistih z majhnimi otroki. Ti občutki so lahko pojavni še mesece po preteku nevarnosti,” je opozoril Zalar.
Nekateri se takšnim pogojem, predvsem zaradi poznavanja in razumevanja situacije, povsem prilagodijo, kar pa ni zgolj posledica poznavanja in razumevanja situacije, temveč tudi širšega ali globalnejšega sprejemanja ogrožajočih razmer.
Bolj impulzivne osebe pa po Zalarjevih besedah kljub razumevanju nevarnosti in posledic ne zmorejo stabilne prilagoditve. Pri njih se pojavi napetost, ki postane nevzdržna. Njihov odziv je impulziven in ni prilagojen okoljskim razmeram, temveč zgolj sprostitvi napetosti: “Tako se običajno zgodijo tudi zelo nezaželeni dogodki, ki škodijo drugim, pa tudi njim.”
Osebe z uravnoteženimi lastnosti t. i. ekstraverzije in introverzije se razmeram prilagodijo, znajo si zapolniti čas, nekateri so ustvarjalni. “Introverzivnim, takšnim, ki jim socialno okolje predstavlja napor, pa samoizolacija ne pomeni nikakršne težave,” je opisal. So pa te osebe lahko plitkejših emocij, ne iščejo medosebnega stika, po drugi strani lahko razvijejo visoko stopnjo anksioznosti.
Ob tem je izpostavil, da je treba ljudi informirati tako, da situacijo razumejo, se z njo strinjajo in sprejemajo. Za to pa je nujno v čim večji meri zagotoviti splošne in medicinske dnevne potrebe prebivalstva. Velikega pomena je po Zalarjevem mnenju tudi učinkovita komunikacija, brez zavajajočih ali nepotrebnih dodatkov. “Voljna izolacija” ima namreč manj distresnih posledic in dolgotrajnejših komplikacij.
Na ljubljanski psihiatrični kliniki sicer trenutno ne beležijo večjega števila pregledov, saj zaradi ukrepov za zajezitev širjenja okužb obravnavajo le nujne duševne motnje. Tudi ti bolniki pa morajo biti predhodno telefonsko najavljeni. Zdravila predpisujejo prek elektronskega recepta. Ambulantno ali pri osebnem zdravniku oz. prek patronažne službe pa obravnavajo bolnike, ki prejemajo antipsihotike s podaljšanim sproščanjem. V bolnišnici obravnavajo le bolnike, ki nujno potrebujejo zdravljenje, hospitalizirani so najkrajši možni čas, je razmere na terenu opisal Zalar.
