“V Sloveniji imamo le šest arov obdelovalne zemlje na prebivalca, kar nam otežuje samooskrbo z zelenjavo,” je sicer priznala kmetijska svetovalka z mariborske Kmetijsko gozdarske zbornice.
A obenem je ocenila, da je velik del Slovenije primeren za gojenje zelenjave, saj obstajajo primerni klimatski pogoji, ustrezna kakovost prsti in tudi zadostne zaloge vode. Zlasti Primorska, Dolenjska in velika območja severovzhodne Slovenije imajo za gojenje zelenjave še posebej ugodno sestavo tal, je poudarila.
Stopnja samooskrbe z zelenjavo sicer počasi le spet narašča, potem ko je pred leti dosegla zgodovinsko dno. Delež samooskrbe z zelenjavo je bil še leta 2000 nekaj nad 47 odstotki, deset let pozneje je upadel na 30 odstotkov, lani pa dosegel skoraj 39 odstotkov.
Eden od razlogov za upad deleža samooskrbe je bil po besedah Pušenjakove tudi prehod pridelovalcev z veleprodaje na neposredni način prodaje, kar je dodatno zmanjšalo količine pridelkov. V zadnjih letih se je zato precej povečal uvoz zelenjave, saj domača proizvodnja ni sledila povečanemu povpraševanju. Dodatno oviro predstavlja šibka zavest o pomenu domače zelenjave med trgovci, le nekoliko boljša je med potrošniki, med katerimi se krepi poraba zelenjave, je povedala.
Posebnost v državi je sicer velika razdrobljenost kmetijskih zemljišč, saj prevladujejo male kmetije, kar pa za gojenje zelenjave po njenih besedah ne predstavlja velike ovire.
Večja prepreka je negotovost pridelovalcev, ki ne vedo, ali bodo v prihodnjem letu lahko prodali svoje izdelke, zato si tudi ne upajo v večje investicije, s katerimi bi povečali pridelane količine. “Pridelovalci zelenjave bi si lahko pomagali z večjim medsebojnim povezovanjem tako v regiji kot med njimi. Več napora bi morali vložiti v iskanje novih trgov, pridelavo novih produktov ter se začeti zavedati pomena promocije pridelka in svoje pridelave,” je nekaj možnih rešitev nanizala Pušenjakova.
Po njenem mnenju veliko težavo predstavljajo administrativne ovire za male in srednje velike kmetije, ki jih je med pridelovalci zelenjave največ. “Poleg tega bi morala država javnim zavodom dodatno pomagati pri nabavi domače zelenjave. Čeprav je bilo že veliko narejenega, pa denimo bolnice ostajajo neodzivne,” je poudarila Pušenjakova, ki opozarja tudi na nezadosten nadzor nad označevanjem porekla zelenjave na tržnicah in trgovinah.
Problem v Sloveniji je, da nimamo izdelane strategije, ne kmetijske na splošno ne glede pridelave zelenjave, v katero smer sploh želimo – v konvencionalno ali visokotehnološko pridelavo, je še opozorila.
Sodobna tehnologija v kmetijstvu želi zmanjšati stroške pridelave in uporabo fitofarmacevtskih sredstev. Hkrati želi zvišati donose in povečati kakovost pridelane zelenjave, po drugi strani pa zmanjšati uporabo vhodnih surovin skupaj z uporabo recikliranih materialov, je cilje sodobne tehnologije za intenzivno gojenje zelenjave na forumu predstavil Blaž Germšek s Kmetijskega inštituta Slovenije.
Do leta 2050 bo na svetu že devet milijard ljudi, od katerih jih bo 75 odstotkov živelo v mestih. To hkrati pomeni tudi povečane potrebe po lokalno pridelani hrani, katerim bo mogoče zadostiti z uvedbo novih tehnologij, je prepričan Germšek. Ena od njih je že več desetletij znana hidroponika, poleg njih se uveljavljajo tudi rastlinske tovarne, v katerih bodo pridelovali zelenjavo z ali brez pomoči dnevne svetlobe in pa vertikalno kmetijstvo, kjer bodo pridelki gojeni v regalih.
