Druga na najkrajši nedeljski razdalji maratona v slovenski prestolnici je bila Katja Podobnik (37:55), tretja pa Urška Martinec (38:02). Med atleti je bil drugi Primož Kobe (32:05), tretji pa Dušan Babič iz Bosne in Hercegovine (32:15).
Kokalj je zelo hitro pobegnil tekmecem in po polovici proge je imel že 22 sekund prednosti pred drugouvrščenim Kobetom, sicer rekorderjem ljubljanskega maratona na 21 km iz leta 2010 (1:04:55). Kokalj je v drugi polovici tekel počasneje, kljub temu pa je zanesljivo zmagal.
“V primerjavi z lani je bilo letos veliko težje, vso tekmo sem tekel sam. Na petem kilometru sem imel še kar dober čas, pozneje pa se mi, tudi zaradi vremena, ni izšlo. Pod 31 minutami sem si želel, vendar se v zaključku nisem posebej naprezal, ker je bila zmaga zagotovljena. Veliko vlage je bilo v zraku in malo je tudi deževalo, pogoji zame niso bili najboljši,” je dejal Kokalj.
Do decembra bo nastopil še na EP v krosu na Nizozemskem, naslednje leto pa bo njegov glavni cilj norma za nastop na mlajšem članskem EP na pet km. Njegov prvi zasledovalec tokrat, Kobe, je bil sprva povabljen na tek na 42 km, vendar zaradi poškodbe potem na daljših razdaljah ni startal.
“Maratona ne morem trenirati, pri hitrem in daljšem teku se mi noga hitro ‘vname’. Upam, da bom jutri lahko hodil. Toda zadovoljen sem z današnjim tekom, začel sem počasi, drugi so kar malo ponoreli. Šel sem svoj tempo do cilja in to v takem ritmu, s katerim sem včasih lahko pretekel celoten maraton. Čas, ki sem ga tokrat dosegel, je zaradi tega, ker sem nastopil brez pravega treninga, kar dober,” pa je povedal Kobe, ki je bil na olimpijskih igrah v Londonu leta 2012 na 46. mestu za drugo najboljšo slovensko maratonsko uvrstitev v zgodovini OI.
Mišmaševa je do svoje četrte zmage na desetkilometrski razdalji v Ljubljani prišla še bolj prepričljivo kot Kokalj, saj je imela v cilju skoraj tri minute prednosti pred tekmicami.
“Danes res ni bil moj dan, že kmalu sem videla, da ne bo šlo po načrtih. Na tretjem kilometru je bilo to povsem jasno, sem se že zelo ‘matrala’, zato sem le še odtekla do cilja. Pride tudi tak dan. Zame je bilo vreme idealno, temperature so bile dobre, toda zaradi zadnjih težkih treningov nisem spočita. Moja naslednja pomembna tekma bo 1500 m na dvoranskem EP marca 2019, o tem, če bom nastopila decembra na EP v krosu pa se še nisem odločila. Prvi cilj sezone v naslednjem letu bo finale na SP v Dohi na 3000 m zapreke. Bo pa to poseben izziv, ker je SP pozneje kot običajno in bo naporna podaljšana sezona od maja do oktobra,” je menila Mišmaševa.
