Družinska disfunkcionalnost vedno pomeni travmo za otroka, je v pogovoru za STA pojasnila pedopsihiatrinja z Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Maribor Hojka Gregorič Kumperščak.

Medtem ko so otroci iz takih družin pred epidemijo lahko iskali zavetje in uteho drugje, pa se je z zaprtjem šol in ukinjanjem obšolskih dejavnosti ta možnost bistveno skrčila. Poleg tega so se zapirali dijaški in mladinski domovi, otroci iz mnogih disfunkcionalnih družin so se zato vrnili k svojim družinam.

Tako po besedah Gregorič Kumperščakove na pediopsihiatričnih oddelkih obravnavajo vedno bolj zapletene bolnike, ki nimajo le ene motnje, ki jo morajo zdraviti, in jih potem vrnejo v družinsko okolje.

“Mnoge družine so pod stresom, nekatere otroke je težje vrniti v njihove družine. Več otrok k nam prihaja tudi zaradi razrušenih družinskih odnosov, tako mora v njihovi oskrbi sodelovati poleg pediopsihiatra tudi socialni delavec in družinski terapevt,” je pojasnila. Urejanje družine s strokovnimi delavci pa pogosto traja dlje časa, zato mnoge otroke po končani pedopsihiatrični obravnavi ne vrnejo takoj v družino, ampak zanje iščejo namestitev v kriznih centrih ali mladinskih zdraviliščih.

Zato so priporočila Združenja za otroško in mladostniško psihiatrijo, katerega predsednica je Gregorič Kumperščakova, da morajo ostati službe, kamor se lahko otroci zatečejo po pomoč in zavetje, nenehno odprte in morajo v polni meri delovati tudi v času epidemije.

Po podatkih policije so lani obravnavali največ kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja v preteklih štirih letih, kjer je bil storilec starš in žrtev otrok. Skupaj so obravnavali 442 takih primerov, v primerjavi s preteklimi leti pa število teh primerov bistveno odstopa za november in december, ko se je število primerov podvojilo.

Podatki centrov za socialno delo, ki zbirajo in vodijo podatke o žrtvah in povzročiteljih nasilja v družini, pa je bilo v lanskem letu 735 otrok žrtev nasilja v družini, navajajo na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Lani je bilo izrečenih 981 prepovedi približevanja otroku, kažejo podatki policije. Največkrat je šlo za otroke, mlajše od sedem let.

Po državi sicer deluje osem materinskih domov, 13 varnih hiš in kriznih centrov, ki skupaj nudijo preko 340 postelj. Socialnovarstveni programi, namenjeni preprečevanju nasilja, so se v lanskem letu po navedbah ministrstva za delo izvajali tako, da so izvajalci prilagodili svoje aktivnosti aktualnim ukrepom, hkrati pa so bili ves čas dosegljivi uporabnikom preko telefona, elektronske pošte ali video klica.

Na začetku epidemije so se izvajalci srečevali z upadom potreb po namestitvah, proti koncu leta se je povpraševanje spet povečalo. Hkrati pa se je bistveno podaljšal čas bivanja, saj so uporabniki ostajali vključeni dlje časa, ker izselitve niso bile možne.

Izvajalci teh programov ocenjujejo, da so se žrtve nasilja glede na veliko negotovost, ki jim sicer predstavlja življenje v nasilju, odločale, da ostanejo v nasilnem, a poznanem okolju in sistemu, saj je bila negotovost zunaj tega, povezana z epidemiološkimi ukrepi, večja.