Na neki način imajo Turki srečo. Velik trg so in kot eno najhitreje rastočih gospodarstev obvladujejo regijo. Ko je pred leti v evroobmočje udarila finančna kriza, je v košarki veljalo: če le lahko, pobegni v Turčijo po masten zaslužek. Njihov letalski prevoznik je generalni pokrovitelj evrolige, v kateri med 16 ekipami nastopajo štiri carigrajske: Galatasaray, Anadolu Efes, Fenerbahče in Darušafaka. Zadnji trije so se letos uvrstili med osem najboljših, Fenerbahče je bil prvak. Dodajmo, da je v mestu še BB Istanbul, dovolj močan, da si lahko privošči Jako Klobučarja, o katerem lahko Olimpija ali katerikoli drugi slovenski klub le sanjajo. Pa ne le v Carigradu, tudi v bližnji Bandirmi pišejo uspešne zgodbe. Napol slovenski Banvit s Sašom Filipovskim, Edom Murićem in Gašperjem Vidmarjem se je spomladi prerinil do finala košarkarske lige prvakov. Bobo"> Bobo Me pa Turki spominjajo na Angleže v nogometu: vse imajo - zvezde, denar, infrastrukturo -, samo res vrhunske reprezentance, ki bi posegala po odličjih, ne. Ko je prišel tako imenovani trenerski genij Željko Obradović v Fenerbahče, je prepričal vodstvo, da mora za osvojitev evrolige pokupiti vse najboljše, kar Evropa premore. Da z domačini ne gre. Pa sta edina dva Turka v ekipi boj za naslov spremljala s konca klopi. Maščevalo se je to reprezentanci, čeprav si tudi tam znajo Turki kaj kupiti (Emir Preldžić, kje si?). Letos so izpadli v osmini finala in si dodobra pokvarili zaslužek. Carigrad je kandidiral že za olimpijske igre 1996, 2000, 2004, 2008, 2012 (2016. menda res ne), 2020 pa še za 2024. A vsakič neuspešno Arena Sinan Erdem za košarkarske tekme sprejme 16.000 gledalcev, na osmih tekmah osmine finala jih je bilo le 27.000. Pa še to le, ker je za dvoboj Turčije in Španije (10.000 gledalcev) veljala ista vstopnica kot za kasnejši dvoboj Hrvaške in Rusije. Denimo tekmo Ukrajine in Slovenije si je ogledalo le dobrih 700 ljudi. Še rekreativna ptujska liga Parkl je nekoč v Mariboru znala tako napoln