Specializirani državni tožilec Boštjan Valenčič omenjeni četverici očita zlorabo položaja pri poslu iz decembra 2003, ko je tedaj Rimskokatoliška škofija Maribor, danes nadškofija, od Krekove družbe najprej za 938.407 evrov kupila 46.850 delnic Mladinske knjige in jih nato še isti dan družbi Etol prodala za 1,54 milijona evrov. S poslom naj bi škofija zaslužila 606.054 evrov, za enak znesek pa je bil oškodovan Etol.
Nekaj mesecev pozneje, aprila 2004, je mariborska škofija od Krekove družbe kupila še 51.283 delnic Mladinske knjige v vrednosti skoraj 1,03 milijona evrov. Za višjo ceno, 1,69 milijona evrov, jih je nato prodala družbi NFD. Rimskokatoliška škofija Maribor si je po mnenju tožilstva na ta način pridobila še za 664.300 evrov protipravne koristi, NFD pa je bila za omenjeni znesek oškodovana.
Krašovec je v ugovoru na obtožbo vse očitke zavrnil in poudaril, da “pri poslu nikjer ni sodeloval”. Pojasnil je, da škofijski ekonom niti nima pristojnosti izvesti takšnih poslov. Krašovčev odvetnik Velimir Cugmas je izpostavil, da je obtožnica nerazumljiva in nevzdržna, mariborska nadškofija pa se, kot je dodal, po nepotrebnem kriminalizira.
Nekdanji ekonom je nato v zagovoru dejal, da tudi Krambergerju ne gre očitati domnevnih kaznivih dejanj, kvečjemu objektivno odgovornost. Prst je uperil proti Antonu Stresu, ki je bil po njegovih besedah z dekretom pristojen za gospodarske zadeve nadškofije.
Povedal je, da je generalni vikar Stres med letoma 2000 in 2006 vodil vse ekonomske posle mariborske nadškofije, njegova desna roka Greta Sevčnikar pa je opravljala računovodske posle za mariborsko nadškofijo do leta 2004. Krašovec ni imel nobenih pristojnosti, Stres in Sevčnikarjeva pa sta ga, kot je dejal, povsem neupravičeno v preiskavi obtožila sodelovanja pri poslu z delnicami Mladinske knjige.
Krašovec sicer meni, da tudi Stres ni ugotovil nobenega nasprotja z zakonom pri poslu, sicer pogodbe ne bi podpisal.
Tudi Krambergerjev zagovornik Jože Hribernik je izpostavil, da podpis pogodbe sploh ni kaznivo dejanje. Kramberger po njegovih besedah ni vešč ekonomskega poslovanja, očitki tožilstva o predhodnem dogovarjanju soobtoženih pa so prazni in nekonkretizirani, je izpostavil.
Upokojeni nadškof je v zagovoru očitke iz obtožnice v celoti zanikal. Pojasnil je, da so za posle skrbeli gospodarski svet in gospodarska uprava, ne pa on. Podobno kot Krašovec je pojasnil, da Valanta in Fermeta prej sploh ni poznal.
Najdlje, skoraj dve uri, se je danes na sodišču zagovarjal Valant, ki je bil kritičen predvsem do izvedenskega mnenja. Pojasnil je, da pred nakupom delnic ni bil v stikih ne s Stresom, ne s Krašovcem in ne s Krambergerjem. Poklical ga je nekdanji predsednik uprave holdinga Zvon Ena Simon Zdolšek in ga vprašal, ali bi ga nakup zanimal, nista pa govorila o prodajalcu delnic, je pojasnil.
Zavrnil je tudi ugotovitve tožilstva, da naj bi bila družba NFD zaradi omenjenega posla oškodovana. “O nobeni izgubi ne moremo govoriti, pač pa smo pozneje z njihovo prodajo ustvarili minimalni dobiček,” je dejal. Poudaril je še, da je šlo za “čisto običajen” posel, ki ni izstopal po ničemer. “Kot tedanji delničar podjetja NFD pa zagotovo nisem imel motiva oškodovati samega sebe,” je med drugim na sodišču še povedal Valant.
Ferme se je branil z molkom, je pa njegov odvetnik Marjan Feguš v ugovoru obtožnico označil za konstrukt vsega nedovoljenega. “Sodišču očitam, da takšno obtožbo tolerira,” je bil oster. Očitke tožilstva o predhodnem dogovarjanju pri poslih je označil za fikcijo.
Etol je bil v času Fermetovega vodenja objektivno ena najbolj uspešnih družb v Sloveniji. Izpostavil je, da se njegovi stranki kot kaznivo dejanje očita nekaj, za kar je imel kot direktor podjetja polna pooblastila. Po njegovi oceni bi bilo morda drugače, če bi šlo podjetje zaradi omenjenega posla v stečaj ali pa bi bili oškodovani upniki, tako pa gre po Fegušovih besedah samo za lov na čarovnice.
Sojenje se bo v Krambergerjevi odsotnosti nadaljevalo čez teden dni z zaslišanjem prič. Med drugim bo na sodišče prišel Anton Stres.
