Bilo je v soboto, urni kazalci so počasi lezli proti dvanajsti, tako kot avto navkreber v Prosečko vas, kjer se je tisti dan dogodilo hitrostno žaganje lesenih hlodov. V zraku je bil vonj bencinskih hlapov, oster zvok motornih žag je rezal surovo hladen zrak. Martin Žökš iz sosednjih Kovačevcev je v pogon spravil motorko, kot temu kosu gozdarskega orodja pravimo v žargonu. Šlo je iz prve. Na tekmo je prišel, kot je rekel, zares veselo nasmejan, “da vidi, kje je konkurenca”. Izšolani kuhar je kmalu vrgel kuhalnico v koruzo in v roke vzel motorno žogo. Ljubezen do dela z žago v prostranih goričanskih gozdovih mu je že dedek položil v zibelko. Danes je poklicni gozdar, ki se tržno ukvarja z lesom. S sotrpini se kličejo kovačevski drvarji. “Dober gospodar z lesom je tisti, ki pazi ne le na svoj les, ampak predvsem tudi na drug les,” je rekel. Žökš se je dobro kosal z enaintridesetimi (so)tekmovalci, a povsem po vrhu ni posegel. V dvobojih na izpadanje je namreč absolutni zmagovalec postal Primož Sukič iz Dolnjih Slavečev. Eno leto bo Sukič tako nosil naslov naj žagar Goričkega. Kakor je še rekel kovačevski drvar, na takem tekmovanju in nasploh med delom pod krošnjami dreves še najbolj šteje “zadnji del žage”. Zadnji del? “Človek.” Stara modrost namreč pravi, da je pomembno, kdo drži žago v rokah. Kmalu je topel napitek prinesel Jožef Temlin, predsednik domačih gasilcev, ki je imel vse niti tekmovanja v rokah. “Ni štela le hitrost, ampak je bil poudarek prav tako na varnem delu z motorko. Videlo se je, da se veliko tekmovalcev poklicno ukvarja z delom v gozdovih in da med njimi ni veliko razlik,” je poznavalsko ocenil predsednik. Start je bil tak, da je bila ugasnjena motorna žaga na tleh, po žvižgu delivca pravice pa je tekmovalec zagnal žago in se z njo lotil hloda. Rezali so bukev, “pravi trdi gorički les”. Vsak žagar je imel v dvoboju dva reza; na lažjem delu hloda in še na težjem, tistem bolj zoprnem. Vsota obeh časov je naposled pomenila ali napredovanje ali izpad.
