Na Krasu je krasno. Hudomušno misel je v verze svojih pesmi že zdavnaj spravil Prešernov nagrajenec Miroslav Košuta. V predmarketinškem obdobju. Na Krasu je krasno je bolj ali manj geslo vsake Kraševke in Kraševca. Trajalo pa je kar dolgo, da se je to geslo udomačilo tudi pri gostih in turistih. Kras je vselej veljal za tisto suho in kamnito območje, ki je svoje mesto v slovenski zavesti dobilo po zaslugi še enega pesnika, velikega poeta iz Tomaja. Brinjevke in bori, burja in kamnite pokrajine so sedle v zavest slovenskega človeka zaradi Srečka Kosovela. In Kras je bil za povprečnega Slovenca nostalgični drobec Kosovelove veličine.
