Sprašujem se, ali je Ivo Žajdela iz samega sovraštva izgubil razsodnost? Ne morem si sicer razlagati njegovega začudenja, kako si vendar upam ugovarjati njegovim brezprizivnim zgodovinskim dognanjem o medvojnih zločinih mojega pokojnega očeta in ne nazadnje braniti svojega dostojanstva. V katerem času živi? Očitno še vedno v času državljanske vojne, kamor je na svojo pest na silo vpletel tudi mene. Tudi operiranje z žaljivko »sin zločinca«, ki mora dobiti epilog na sodišču, razumem kot znamenje Žajdelove civilizacijske nedozorelosti in zgodovinske nepismenosti.
