Zgodba danes 56-letne Ksenije Goršek iz Dravograda je tudi lekcija o pogumu, sprejemanju in tem, kako se imeti rad, poslušati samega sebe, svoje telo in mu dati, kar res potrebuje. Če vsega tega ne bi počela, je danes verjetno ne bi bilo več. Zbolela je za hormonsko odvisnim rakom dojke, kasneje so se metastaze razširile še na kosti in jetra. A je borka, ki ima neizmerno rada življenje in v vsakodnevnem boju bolezni ne dovoli, da jo premaga. Podnajemnik, ki noče stran”Rak je moj podnajemnik, ki se je vselil v moje telo in nikakor noče ven. Sklepala sva že kompromise, ampak je velik, obstaja. Najino sobivanje traja že dobro desetletje. V tem času sem imela šest različnih kemoterapij. Bilo je veliko težkih trenutkov, po drugi strani pa tudi veselja in sreče,” pravi Ksenija, ki je svojo življenjsko izkušnjo javno predstavila v dravograjski knjižnici, odprta pa je tudi za vse druge, ki jo želijo slišati.Pred trinajstimi leti so ji diagnosticirali rak dojke, katere delček so odstranili. Po posegu so bili izvidi dobri in morala bi biti zdrava. Dve leti se je počutila dobro, potem pa se je začelo njeno počutje drastično slabšati. Huda utrujenost, brezvoljnost – kljub dobrim izvidom.Toda bila je vztrajna, saj se ni počutila dobro, in če ne bi bilo tako, zdravniki bolezni verjetno sploh ne bi bili odkrili, saj je bil karcinom neotipljiv. Na dojki je imela hitro rastoče celice, ki so v teh tednih zrasle s treh milimetrov na 25, in napovedali so ji tri mesece življenja …”Nisem vedela, kaj storiti, ali iti v ta boj ali ne. Doma sem imela moža in 14-letnega sina, želela sem plesati na njegovi valeti, spremljati njegovo odraščanje, in zmagala je moja volja do življenja, nisem se vdala,” se spominja Ksenija. Ko jo položijo v mrzlo morje, oteklina izgine Meni, da je bolezen posledica številnih hormonskih terapij, in kot da težave ne bi bile dovolj, se ji je za nameček leta 2009 rak preselil še na kosti. Obsevali so ji vratna vretenca, kar je povzročilo oteklino in ohromelost zgor
