Članice EU so v letu 2015 prejele prek 1,2 milijona prošenj za azil. Množica ljudi na begu od Bližnjega vzhoda do Afrike je proti osrčju Evrope potovala prek Sredozemlja in Italije ter prek Egejskega morja in Grčije, nato pa naprej po t. i. balkanski migrantski poti.
Navalu tudi v začetku leta 2016 ni bilo videti konca. Številni državljani so ukrepanje EU v migrantski krizi spremljali z nejevoljo in tudi zaradi tega je Bruselj 18. marca s Turčijo sklenil dogovor o upravljanju migracijskih tokov.
Turčija se je z njim zavezala sprejeti vse migrante, ki prihajajo z njenega ozemlja na grške otoke, EU pa k preselitvi neposredno iz Turčije v države članice toliko sirskih prosilcev za azil, kolikor jih bo nezakonito prišlo v Grčijo.
Turčiji sta bili zameno obljubljeni milijardna finančna pomoč in vizumska liberalizacija. Dogovor je prinesel drastičen upad ilegalnih prihodov na ozemlje unije. A vse od njegovega sprejetja je med Brusljem in Ankaro škripalo, še posebej pa po poskusu državnega udara v Turčiji 15. julija.
V EU so kritizirali turške čistke po puču – aretiranih ali odpuščenih je bilo okoli 100.000 ljudi, v Ankari pa so na drugi strani Evropejcem očitali, da niso obsodili pučistov. Ankara je poleg tega izražala nezadovoljstvo, češ da se marčni dogovor ne uresničuje, da ni ne vsega obljubljenega denarja ne odprave vizumov. V Bruslju so ji odgovarjali, da mora tudi sama izpolniti pogoje.
Besedni obračun se je zaostril, ko je Evropski parlament 24. novembra sprejel nezavezujočo resolucijo, ki zaradi nedemokratičnih ukrepov v Turčiji poziva k zamrznitvi turških pristopnih pogajanj – članice se za to večinoma niso zavzemale, pri tem je vztrajala le Avstrija
Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan je v odgovor na resolucijo zagrozil, da bo migrantom oz. beguncem – samo Sircev je v Turčiji okoli tri milijone – odprl turške meje. Kasneje je dal vedeti, da ima Ankara druge alternative EU in ni pozabil spomniti, da Turki že 53 let čakajo, da jim Bruselj odpre vrata.
“Če lahko zelo na splošno ocenim, bi rekel, da je zmagovalec v teh odnosih Turčija,” je za STA stanje med Brusljem in Ankaro komentiral poznavalec EU Dragan Barbutovski. EU je namreč po njegovem mnenju dopustila, da jo je Turčije nekako stisnila v kot, ker je bila prisiljena sprejeti vse njene pogoje, saj ni imela “plana B”, sedaj pa je v teh odnosih šibek člen.
Turški predsednik si morda prav zaradi močnejše pozicije lahko občasno privošči izjave, ki po mnenju Barbutovskega delujejo že kot izsiljevanje EU. Poleg tega Turčija dejansko ne potrebuje vizumske liberalizacije, podobno je, ko gre za pristopna pogajanja z EU.
“Turčija je že toliko let v čakalnici za članstvo v EU, da ji nekaj let gor ali dol ne pomeni nič. Gospodarsko pa smo tako navezani drug na drugega, da pravzaprav ne vem, ali sploh potrebujemo ta naslednji korak,” je še ocenil Barbutovski.
Članice, vsaj tiste ob balkanski poti, so sicer zaradi krhkosti dogovora z Ankaro poudarjale pomen krepitve varovanja zunanjih meja EU. Sploh spričo dejstva, da povezava nikakor ne najde soglasja o tem, kako poskrbeti za prišleke, ki so že na njenih tleh.
Sporen sistem obveznih kvot za razporejanje beguncev po članicah unije iz Grčije in Italije ter shema preseljevanja beguncev iz tretjih držav delujeta le pogojno. V letu dni so po prvi shemi premestili manj kot 9000 ljudi, medtem ko naj bi jih v dveh letih 160.000, po drugi pa so preselili manj kot 14.000 ljudi, medtem ko naj bi jih do jeseni 2017 preselili 22.500.
Kvotnemu sistemu nasprotujejo predvsem vzhodne članice. Madžarska je o tem 2. oktobra pripravila referendum, na katerem je večina kvote zavrnila, a glasovanje zaradi prenizke udeležbe ni bilo veljavno. Avstrija, Danska, Madžarska in Poljska niso doslej sprejele nobenega begunca. Grčija in Italija pa se medtem v veliki meri še naprej sami soočata z migrantsko krizo.
Po mnenju Barbutovskega bodo države, ki nekako mejijo na krizna območja, že zaradi geografske lege vedno bolj obremenjene. A ob tem vzhodne članice pozabljajo na evropsko solidarnost, ki je dvosmerna ulica.
To kaže, da ne razmišljamo kot Evropejci oz. da nacionalni interes, ki je pravzaprav strankarski, prevladuje nad vseevropskim. Kar pa je posledica dejstva, da EU na vseevropski ravni ni uspela sprejeti odločnih ukrepov za upravljanje z migracijami.
“Resnično potrebujemo odločne ukrepe, kakšne, morajo določiti strokovnjaki. Ljudje pa morajo dobiti občutek, da gre za problem, ki se rešuje na vseevropski ravni in tudi globalno, in da parcialne, nacionalne rešitve ne morejo zajeziti migrantske krize,” je še poudaril Barbutovski.
V Grčiji je letos do 30. novembra kljub zaprtju balkanske poti pristalo skupaj slabih 172.000 migrantov. V Italiji pa je prav zaradi tega v enakem obdobju pristalo dobrih 173.000 – več kot 20 odstotkov več kot lani. Ob nevarnem prečkanju Sredozemlja je umrlo 4699 ljudi, 1125 več kot v enakem obdobju lani, kažejo podatki Mednarodne organizacije za migracije.
