Januarja in februarja lani je iz Turčije v Grčijo prišlo malo manj kot 124.500 migrantov in beguncev, predvsem iz Sirije, in se podalo na pot proti zahodu Evrope. Leto dni kasneje je januarja in februarja grške otoke iz Turčije doseglo dobrih 2000 migrantov in beguncev.
Zmanjšanje števila prihodov migrantov iz Turčije v Grčijo gre pripisati tudi dogovoru med EU in Turčijo o reševanju migrantske krize, ki je predvidel vrnitev vseh beguncev, ki jim v Grčiji ne priznajo pravice do azila, v Turčijo. Doslej so na podlagi tega vrnili dobrih 900 ljudi, navaja nemška tiskovna agencija dpa.
Tisti, ki so obtičali v Grčiji, tako na otokih kot na celini, pa še vedno poskušajo najti način, da bi prišli do zahodne Evrope, kar koristi predvsem tihotapcem ljudi.
Ti obljubljajo, da bodo begunce in migrante do cilja prepeljali po skritih poteh; z avtomobili in mini avtobusi jih pripeljejo v pristaniško mesto Solun, od koder vodita dve poti. Prva prek makedonske meje prek mejnih prehodov Niki-Medžitlija in Doirani/Dojran, ki ju ne varuje ograja. Druga je stara begunska pot do Italije. Iz pristaniških mest Patras in Igumenica na zahodu Grčije dnevno vozijo begunce v italijanska pristaniška mesta Brindisi, Bari, Ancona, Benetke in Trst.
Migranti, ki so obtičali na grških otokih, so v nezavidljivem položaju. Zaradi pomanjkanja osebja se postopki za azil vlečejo v nedogled, prav tako ne napreduje izvajanje dogovora držav EU o prerazporeditvi in preselitvi migrantov in beguncev znotraj unije. Posledice se kažejo v sporih, pretepih in izgredih v žariščnih točkah na otokih. Številni migranti so na grških otokih preprosto izginili neznano kam. Na otokih so pogosti tudi spori med migranti in lokalnim prebivalstvom.
Na meji med Grčijo in Makedonijo stoji najkrajša, 25 kilometrov dolga ograja na meji. Zgradili so jo v začetku marca lani ob pomoči številnih držav EU ter proti volji Evropske komisije in Nemčije. Približno 100 policistov iz več držav EU s pomočjo brezpilotnikov, psov in pripomočkov za gledanje v temi nadzoruje to območje.
Prva je sicer ovire na meji začela postavljati Madžarska, in sicer najprej 170 kilometrov dolgo ograjo na meji s Srbijo, nato še 100 kilometrov dolgo ograjo na meji s Hrvaško. Vzoru Madžarske je sledila Bolgarija, ki je postavila ograjo na več kot 200 kilometrov dolgi meji s Turčijo.
Začasno ograjo na meji s Hrvaško je postavila Slovenija, Avstrija pa ponekod na meji s Slovenijo. Madžarska je prejšnji mesec začela gradbena dela, s katerimi namerava utrditi svoje ograje na meji.
Kljub vsemu se nekaterim beguncem in migrantom s pomočjo tihotapcev ljudi še vedno uspe prebiti v zahodno Evropo, a gre za posamezne primere ali manjše skupine nekaj deset ljudi. Običajno pa jih izsledijo in jih vedno znova vračajo v smer, od koder so prišli.
Čeprav kolon beguncev že leto dni ni več videti, posamezne članice schengenskega območja še vedno izvajajo nadzor na notranjih mejah območja. EU je februarja znova potrdila trimesečno podaljšanje nadzora na nekaterih mejah, tudi na meji med Avstrijo in Slovenijo. Avstrija, Nemčija, Danska, Švedska in Norveška, ki izvajajo nadzor, morajo sicer zagotoviti, da je ta le izhod v skrajni sili, ukrep pa velja do 12. maja.
Številni menijo, da gre za nepotreben in celo škodljiv ukrep. Slovenija se je tako pri Evropski komisiji pritožila nad Avstrijo, češ da mejni nadzor povzroča veliko gospodarsko škodo.
Balkanska pot je že leto dni zaprta, a to ne pomeni, da je problem beguncev in migrantov izginil. Številni opozarjajo, da ga bo moč dolgoročno rešiti samo z mirom na Bližnjem vzhodu, ki pa je, kot se zdi danes, oddaljen svetlobna leta.
