“Leto je naokrog in čas je, da v slovenski prostor na ulice Ljubljane ponovno postavimo Parado ponosa,” je dejala predsednica društva Parada ponosa Simona Muršec in ob tem poudarila, da se je koncept dogodka v zadnjih letih razširil v t. i. kulturno-politični festival.

Po njenem prepričanju slovenski družbeni sistem, natančneje zakon o partnerski zvezi, ki je v veljavo stopil 24. februarja, dopušča diskriminacijo. “Je pomemben korak naprej, temu nihče ne oporeka, ostaja pa zelo grenak priokus, zlasti v zadnjih desetih letih, ko smo videli, kako slovenska družba še vedno zelo konzervativno, z nekim specifičnim odporom in morda nerazumevanjem odreagira na vse, kar se tiče istospolne usmerjenosti, spolne identitete in spolnega izraza,” je opozorila.

“Neke dejanske svobode in sprejemanja zaenkrat žal v Sloveniji še nimamo,” je ocenila. Namen festivala je tako po njenih trditvah odkrivanje te realnosti oz. odstiranje nevidnega. V društvu se po njenih besedah borijo, da se stvari spremenijo. “Borimo se za neko spremembo v družbi, za neko socialno pravičnost, zelo jasno se borimo za enakopravno obravnavo in s tem tudi prepoved diskriminacije,” je dodala.

S Parado ponosa organizatorji zahtevajo odgovornost nosilcev družbene in politične moči. “S tem, ko odstiramo nevidne realnosti LGBTIQ+ življenj ter posledice njihovega nenaslavljanja in prezrtosti, jasno sporočamo institucijam v tej državi, da ni opravičila, ker ne uredijo pravnega priznanja spola, ker se dopuščajo referendumi o človekovih pravicah, ker ne obstajajo varne mreže za najšibkejše, ker se sistematično ogroža zdravje transspolnih in interspolnih oseb ter se dopušča sovražni govor v javnih ustanovah in iz strani nosilcev javnih funkcij,” so pojasnili.

Ena najbolj nevidnih skupnosti v slovenski LGBTIQ+ skupnosti so po trditvah Lovra Centriha, ki je odgovoren za vizualno podobo festivala, interspolne osebe. “Če pomislimo, da je med dva do tri odstotke otrok rojenih s karakteristikami interspolnosti, gre za precejšen delež naše družbe, ki ostaja prikrit, pod njeno površino, odrinjen nekam brez možnosti kaj povedati ali se pokazati,” je dejal.

Na to se po njegovih besedah navezuje tudi vizualna podoba festivala, premišljeno osredotočena na rumeno in črno barvo. “Rumena barva je barva spolne nebinarnosti in hkrati barva, ki predstavlja vse spole,” je poudaril in dodal, da svojo sporočilnost nosi tudi črna barva, ki jo “vsi enako percipiramo”.

K obravnavi teme interspolnosti bo spodbujala tudi danes v steklenem atriju Mestne hiše odprta razstava britanske umetnice, sicer interspolne in transspolne osebe, Ele Xora. V okviru festivala se bo sicer odvilo več kot 15 različnih dogodkov, med katerimi so filmske projekcije, razstave, diskusije in koncerti. Začel se bo s petkovo projekcijo dokumentarnega filma Kosti spotike režiserke Andree Weiss, sklenil pa s povorko po ljubljanskih ulicah 17. junija.