Baročna cerkev svetega Jakoba, Meranovo, gomile iz železne dobe, nekoč veličasten grad … Vse to in še več je zgodovina Limbuša, kraja na ustju Dravske doline, stisnjenega med Dravo in Pohorje. Limbuš je tudi sedež krajevne skupnosti, katere sestavni del so še naselji Laznica, Vrhov Dol in zahodni del naselja Hrastje. Letos krajani praznujejo 870 let prve pisne omembe kraja, kar je 17 let prej kot mesto Maribor. “Limbuš je najlepši kraj na svetu. Najbolj mi je všeč, da sem doma deset minut izven centra drugega največjega slovenskega mesta, hkrati pa moja hiša stoji sredi gozdov in travnikov. Najbolj sem ponosen na krajevna društva, ki ljudi uspešno potegnejo iz dnevne sobe, proč od televizije in računalnika,” pravi Andrej Šauperl, predsednik sveta krajevne skupnosti (KS) Limbuš. Posebej izpostavi društvo upokojencev, turistično in nogometno društvo, tabornike ter Drava center, ki kraju dajejo življenje. Čolnarne so preteklost S slednjim je znova oživelo Limbuško nabrežje, kjer si je spet mogoče izposoditi čolne kakor v nekdanjih čolnarnah tam ob Dravi. To so bili počitniški objekti mariborskih podjetij. “Domačini smo jih imenovali čolnarne, čeprav so bili to počitniško-gostinski objekti z bazeni, izposoja ali hranjenje čolnov pa je bila le ena od ponudb. Svojo čolnarno je imela policija, Elektrokovina, Mariborska tekstilna tovarna in TVT Boris Kidrič. Policijska se je porušila in pred kratkim jo je ministrstvo za notranje zadeve prodalo, kaj bo tam zgradil novi lastnik, ne vemo natančno,” z grenkim priokusom opisuje Šauperl. Tudi čolnarne Elektrokovine ni več, nadaljuje sogovornik. Najprej sta bili v njej pivovarna in gostilna, kasneje je zgorela. “Za tem je ruševine kupil zasebnik, zgradil turistični objekt, ki ni nikoli obratoval, saj lastnik v njem živi. Krajani ob tem izpostavljajo, je na tem delu obrežja Drave omejil dostop do obale in vode. Čolnarna MTT, nekdanja slovita restavracija Hugo, propada in kazi okolico ter je celo že nevarna,” še pove Šauperl. Pere
