V Ljubljani je zato v zadnjih mesecih zaživela starševska pobuda, v kateri opozarjajo na nevzdržne razmere za vadbo plavalcev vseh osmih klubov. Otroci z izjemo kratkega poletja vadijo v bazenih Tivoli in Kodeljevo, ki je pokrit z dotrajanim balonom iz leta 2003. A na Kodeljevem ni vprašljiv le balon, ki je po mnenju številnih strokovnjakov škodljiv za zdravje, ampak tudi slabo upravljanje z bazenom, nedostopnost garderob in posledično številne kraje, predvsem pa obupna prostorska stiska, ki najboljšim ne dovoljuje primernih razmer za vadbo.
Dolgo na razmere opozarjajo tudi trenerji, ki so nezadovoljni s stanjem bazenske opreme, prog, zastavic, startnih kamnov, pa tudi čistočo na objektu. Starši zato zahtevajo, da Ljubljana končno dobi pokrit objekt, pri tem pa je vseeno, ali je to Kodeljevo, Tivoli, ali pa že dve desetletji načrtovana nova Ilirija. Moteča je tudi velika gneča, saj si plavalci bazen delijo s sinhronimi plavalkami, vaterpolisti, triatlonci, pa tudi s programi za šolske in predšolske otroke in rekreativce.
“Mesto nima rezervnega načrta, če se ta dotrajani balon podre. Sistemske rešitve pa ni na vidiku. Naše mnenje je, da bi bilo najbolje, da se na obstoječi infrastrukturi naredi streha, ki bi jo bilo mogoče poleti odpreti,” na opozarja vodja iniciative Anka Štular, ki meni, da je balon na Kodeljevem v tako slabem stanju, da bi plavalci lahko vsak trenutek ostali tudi brez teh pogojev, ki ne dosegajo niti minimalnih standardov.
Mestna in državna oblast se problema zavedajo, a novega bazena še nekaj časa ne bo
Z njo se praktično strinjajo vsi vpleteni. Podžupan Ljubljane Dejan Crnek priznava, da je nujna adaptacija objekta na Kodeljevem, a dodaja, da o novem bazenu vsaj do leta 2018 ne gre razmišljati.
Da Ljubljana potrebuje nov olimpijski bazen, priznava tudi vodja mestnega oddelka za šport Marko Kolenc, a je ta z odgovorom na odprto vprašanje staršev požel tudi vrsto kritik, saj se v prvi vrsti ni ukvarjal z neprimernimi razmerami na bazenu, temveč z oceno obsega treninga plavalcev, ki je po njegovem mnenju preobsežen. Pri tem se je skliceval na mnenje plavalnega strokovnjaka Dimitrija Manceviča, ki je dolga leta deloval na ljubljanski Iliriji. A ne gre spregledati, da je tudi Mancevič v obdobju, ko je vodil Petra Mankoča, Matica Lipovža, Blaža Medveška, Metko Sparavec in druge najboljše v najmočnejšem obdobju Ilirije vseskozi zatrjeval, da so treningi v balonu povsem neprimerni in da je bil s svojimi varovanci tudi zaradi neustreznih razmer v Ljubljani prisiljen v številne priprave v tujini.
Da prestolnica potrebuje nov bazen, je potrdil tudi direktor direktorata za šport na ministrstvu za izobraževanje Boro Štrumbelj in s prstom pokazal v sosednji Zagreb, kjer so v zadnjih letih pokrili tri 50-metrske bazene, trenutno ima mesto kar šest pokritih plavalnih objektov. Enakega mnenja je tudi direktorica Zavoda za šport Ljubljana, Tanja Polajnar, ki pa opozarja na številne zahteve po športni infrastrukturi v prestolnici in seveda se zapleta pri sredstvih. “Trenutno je na prvem mestu ureditev razmer na atletskem stadionu ŽAK. Seveda pa se zavedamo, da bo treba tudi na tem področju nekaj narediti,” pravi Polajnarjeva, ki je obljubila takojšnje manjše popravke na Kodeljevem in ureditev tistih zadev, ki so možne takoj.
Neizpolnjene obljube z dolgo brado
Ljubljanske mestne oblasti sicer že dolgo obljubljajo prepotreben plavalni objekt in doslej so bile politične obljube neizpolnjene. Župani so na športnih prireditvah doslej nabirali le politične točke. Prva je temeljni kamen za novo Ilirijo že leta 1999 položila Vika Potočnik, sledile so nove obljube, stanje pa je vsako leto slabše. V dve desetletji stare načrte o novem bazenskem kompleksu na Iliriji, ki so kasneje doživljali dopolnitve in spremembe, verjamejo le še največji optimisti. Projekt je bil pred leti ocenjen celo na več kot 60 milijonov evrov in večina je mnenja, da mesto potrebuje le primeren objekt za vadbo, ki pa ne bi stal niti desetine omenjenih sredstev.
Po drugi strani pa ima slovenska prestolnica številne težave s športno infrastrukturo. Mesto je v zadnjih letih dobilo novo gimnastično dvorano in športni kompleks na Stožicah, kjer vseh obljub o vsebinah še niso uresničili, po drugi strani pa je objekt za mesto prevelik, saj ga v športnem smislu lahko napolnijo le s posameznimi reprezentančnimi tekmami, klubi v mestu pa že več let životarijo in v evropskem smislu niso konkurenčni do te mere, da bi objekt lahko napolnili z gledalci. Na boljše pogoje in dvorano že vrsto let čakajo ljubljanski in slovenski atleti, smučarji skakalci, na težave z neustreznimi razmerami za vadbo opozarjajo tenisači, svoje poglavje pa je stadion za Bežigradom, kjer mestne in državne oblasti že dolgo spremljajo propadanje mestne športne in tudi kulturne dediščine arhitekta Jožeta Plečnika.
A starši plavalcev, ki imajo tudi podporo Plavalne zveze Slovenije, napovedujejo, da z zahtevo po odpravi nevzdržnih razmer ne bodo odnehali. Obljubljajo celo oblikovanje civilne iniciative, v katero bodo ob plavalcih vključili vse uporabnike bazenov, teh pa naj bi bilo na tedenski ravni kar 3000.
