Ko se je končalo, sem pogledal gor pod streho. Pogledal sem kolege novinarje, ki jim tlaka veleva oddati poročilo takoj po tekmi. Nad njimi so iz oblačkov deževali pridevniki. Padla sta najmanj dva pridevnika na en samostalnik. Poročila so tako izdatno namočena romala v večerne, nočne in jutranje edicije. Razumel sem jih, uboge novinarske vrage. Ko sem pisal o identičnem dogodku leta 2014 za isti stolpec, ki ga polnim tudi danes, sem porabil vse pridevnike, kar jih je. Pa še kakšnega sem si izmislil za dobro mero. In začeti je potrebno pred tremi leti. Leta 2014. Kajti v torek smo se znašli pred podobno dilemo, pred katero se znajde Bruce Willis v Umri pokončno 2. "Ali je mogoče, da se ena in ista stvar zgodi dvakrat?" se vpraša postavni Bruce, ko mora že drugič v nekaj letih na božični večer reševati človeštvo pred terorizmom. Ali je mogoče da imamo že drugič (Zahovičevega štetja) ligo prvakov? Zdaj; v Barceloni imajo ligo prvakov vsako leto, v Mariboru pa do zdaj trikrat. Imajo pa v Barceloni po novem tudi terorizem, v Mariboru pa ne. Skozi to optiko je lepo živeti v Mariboru. Zame se je začelo bolj kislo. Nisem pristaš množičnega obredja. Kolesarski maratoni, verski obredi, megalomanske obletnice, šolske proslave ..., do vsega tega sem zadržan. In ko me pozovejo, da vstanem ter pod politično vprašljivim rumenim šeleshamrom vijem roke k nebu ter poslušam himno lige prvakov (ki ji v živo na srečo ne sledi reklamiranje ruskih oligarhov), se počutim malo hecno. Ampak si mislim, da so na stadionu tudi uglednejši ljudje od mene - bolj izkušeni in modrejši; in če oni molijo šeleshamer pod nebo, tudi meni ne bo padla krona z glave. Nato se začne ... Izkoristil bom priložnost za nekaj čisto nogometnega pametovanja. Ker priložnost, da intimno nogometno pametovanje od šanka spraviš v javnost, je največ, kar lahko doseže odrasel moški. Ko smo zapuščali stadion po Zrinjskem in tudi še po Islandcih, smo jamrali, da je bilo joj. Igra brez repa in glave, individualne napake, reš