Pa smo tam. Zdaj, ko smo Aleksandra Čeferina odstopili celi nogometni Evropi, čakamo na javljanje resnih, manj resnih in neresnih kandidatov za njegovega naslednika doma. Do silvestrovega dobimo novega predsednika Nogometne zveze Slovenije. A ne le to, z njim pridejo prišepetovalci, kdo vse bi lahko bil boljši od Srečka Katanca, čeprav je selektor trdno v sedlu vsaj zaradi pogodbe, če že ne zaradi igre. Stavil bi, da vem, kdo bo za prvo funkcijo spet klical na Večer in razlagal svojo vizijo. Prepričan sem, da vem, kdo bo za drugo funkcijo znova poslal elektronsko pošto z razkošnim življenjepisom, ki obsega sijajne rezultate v Afriki. Kajti nogomet je, ko je čas za to, ena velika zakulisna bitka in lobiranje, ne le tam zgoraj, na najvišji ravni, temveč vse do najbolj lokalne scene. Taki časi so pač, v poplavi informacij in šarlatanov te težko opazi šef, volivec, pokrovitelj ali medij, če nisi totalna faca. Zato se dobro in slabo blago dandanes morata hvaliti sama, sicer ni nič. In hvaliti se morata na čim bolj izvirne načine.Pustimo onega romantičnega, izum brdavsa iz Ruš, ki je rad grozil s tiščanjem glav v straniščno školjko, če njegov ljubljenec ne bo igralec tekme z vsaj osmico za oceno. Mimogrede, če že kdo, je osmice tam redno pobiral Radenko Mijatović, ki morda postane vršilec dolžnosti liderja nogometne zveze. Res je znal soditi, nakar je pri šanku uživaje pobiral pohvale. Bil je morda edini žabar, ki so ga imeli Pohorci radi. Druge so radi čakali z motorko, priljubljenim orodjem suroveža s Fale. Z njo je, ker tistega dne ni igral njegov lokalni matador, v lokalu mahal okoli glave trenerju, ki je moštvo tja odpeljal na zmagovalno rundo s kegljanjem. Tudi to vam je neke vrste (ne)športno lobiranje, ki pa se ni obneslo: trener je dan pozneje odstopil, pri naslednjem je lokalni as igral še manj.Taktike nekdanjega nogometnega kolega prav tako ne priporočam: v predvolilnem obdobju za župana primestne občine je gradil kampanjo tudi na nogometnih dosežkih: na prijat