“Za kandidaturo za predsednika te hiše sem se odločil, ker sem prepričan, da izpolnjujem vsa potrebna merila. Imam zelo jasen politični profil, velike politične izkušnje in vključujoč značaj,” je poudaril Peterle v pogovoru s skupino slovenskih in tujih novinarjev v Bruslju.

Izpostavil je, da ima njegova kandidatura precej elementov edinstvenosti: je edini bivši premier in dvakratni zunanji minister, edini član evropske konvencije in edini kandidat iz nove članice – pa tudi edini pilot in harmonikar. Ob tem je novinarjem zaigral na ustno harmoniko.

Poudaril je tudi, da zelo dobro pozna zahodno in vzhodno stran Evrope, da je videl razdeljeno Evropo in da si je ne želi videti več, da zelo dobro pozna tudi Balkan, Rusijo, Turčijo, Srednjo Azijo in Afriko. “Potrebujemo človeka, ki zelo dobro pozna in razume ta svet,” je poudaril.

Ob predstavitvi kandidature v Bruslju je med drugim izpostavil še to, da bi bil po Poljaku Jerzyju Buzku znova čas za predsednika iz nove članice, da velikost države ne vpliva na kakovost vodstva ter da njegova kandidatura temelji na treh besedah: spoštuj, poslušaj in sodeluj.

Evropska politika je po njegovih besedah v marsičem zašla na stranski tir, ker je bilo premalo poslušanja in spoštovanja. Evropski “skupaj” je v marsičem oslabel, zato bi rad angažiral ljudi vertikalno in horizontalno.

Evropa je po njegovih besedah v kriznem stanju, evropski projekt je na kocki in nikakor ni čas za ples na Titaniku. Boji se, da se bo politična raznolikost spremenila v razhajanja, skupni imenovalci so vse šibkejši, zato je ključno, da ta hiša zagotovi politično odličnost, most med državljani in drugimi institucijami.

V največji politični skupini v Evropskem parlamentu, desnosredinski Evropski ljudski stranki (EPP), so trenutno štirje uradni kandidati za predsednika parlamenta – poleg Peterleta še Francoz Alain Lamassoure, Irka Mairead McGuinness in Italijan Antonio Tajani. Rok za oddajo kandidatur se izteče v ponedeljek ob 12. uri.

V odgovoru na vprašanje, ali meni, da ima ob kandidatih iz tako močnih držav realne možnosti za izvolitev, je odgovoril, da bi raje rekel, da so drugi kandidati iz velikih držav. Italija je namreč po njegovih besedah ta čas zelo šibka, ker ima politično krizo, podobno je tudi s Francijo. Njegov največji tekmec so po njegovih besedah “stari koncepti”.

O podpori njegovi kandidaturi iz drugih političnih skupin v Evropskem parlamentu je dejal, da je prvi pregled opravil, preden se je odločil kandidirati. “Če bi mi rekli pri zelenih, liberalcih, konservativcih ali še kje drugje, da je moje ime nesprejemljivo, ne bi šel v to,” je pojasnil.

“Moje ime drugih političnih skupin ne moti. Če me bo EPP izbrala za kandidata, mislim, da drugod potem ne bo kakšnih posebnih težav,” ocenjuje Peterle. Pravi, da ljudje dobro poznajo njegov politični življenjepis, njegov način delovanja ter njegovo zavzemanje za zdravje in okolje.

Medtem ko v EPP vztrajajo, da položaj predsednika parlamenta v skladu z dogovorom s socialdemokrati (S&D) pripada njim, pa ta možnost sproža vprašanja o političnem ravnotežju v Evropi. EPP bi namreč v tem primeru zasedala tri ključne položaje: predsednika Evropskega parlamenta, Evropskega sveta in Evropske komisije.

Vprašanje političnega ravnotežja po Peterletovih besedah ni ključno za prihodnost evropske zveze, ki je že imela tri predsednike iz EPP, pa je preživela. Spomnil je tudi, da se dogovor EPP in evropskih socialdemokratov ni nanašal na širše politično ravnotežje, temveč na delitev mandata predsednika parlamenta.

Izpostavil je tudi, da socialisti niso tako podhranjeni, kar se tiče visokih položajev, saj imajo visoko zunanjepolitično predstavnico Federico Mogherini, dva močna podpredsednika komisije, predsednika evroskupine in še kaj bi lahko našteli.

V povezavi z zaostrovanjem med EPP in drugo največjo politično skupino S&D, ki prav tako vztraja, da jim predsedniški položaj pripada, ter usodo “velike koalicije”, Peterle poudarja, da koalicija ne sme biti odvisna samo od osebnih vezi dveh predsednikov.

Po odhodu Martina Schulza se po njegovih besedah zdi, da koalicije sploh ni bilo. Za koalicijo se morajo dogovoriti politične skupine, to ni naloga predsednika, še pravi Peterle in poudarja, da si sicer želi koalicije – ne samo s socialisti, tudi z drugimi strankami proevropskega centra.

Na vprašanje, ali pričakuje podporo preostalih slovenskih članov EPP in slovenske vlade, Peterle odgovarja, da so bili doslej ti izrazi naklonjeni in da upa, da bo pri tem tudi ostalo.

EPP bo o svojem kandidatu za predsednika odločala v torek ob robu plenarnega zasedanja Evropskega parlamenta v Strasbourgu. Predvideni so trije krogi glasovanja, ki bo tajno. V tretji krog se uvrstita dva najmočnejša kandidata, na koncu se odloča z večino oddanih glasov.

V parlamentu izpostavljajo, da predsedniška tekma od prvih neposrednih volitev leta 1979 še nikoli ni bila tako odprta. Tudi Peterle pravi: “Izid je popolnoma nepredvidljiv … To je morda zame prednost.”