Londonski župan Sadiq Khan je še ne dva dni od napada pred Westminstrsko palačo postal politična oseba številka ena v tem trenutku v Veliki Britaniji. Prvi od politikov je bil na kraju dogodka, dajal je ustrezne in pametne izjave, pretehtal je nastop in ton, naznanil, da nevarnost še ni minila, ker so mogoči koordinirani napadi, zahteval previdnost in pooblastil del policije za uporabo orožja, kar je del njegovih ingerenc. Politično sporočilo se ne razlikuje od tistih, ki so bila že predtem izgovorjena ob podobnih priložnostih, vendar je zvenelo verodostojno: močnejši smo od teroristov, ne bodo nas porazili, ne bodo spremenili našega načina življenja. Naš način življenja, je rekel. Ko so atentatorji radikalizirani islamisti, je še posebej pomembno, da so na čelu fronte upora ljudje, ki imajo muslimanska imena. Predvčerajšnji teroristični napad v Londonu je bil, k sreči, manj grozen, kot smo se navadili v zadnjem času. Vse smrti so strašne, toda manj jih je od velikanskega števila žrtev v Bruslju pred natanko letom dni ter bistveno manj od množičnih ubojev v Parizu ali Nici. Tudi manj od velikega terorističnega napada leta 2005 na londonsko podzemno železnico, ko je bilo ubitih 55 in ranjenih več kot 700 prebivalcev. Toda, čeravno je manj, ni zagotovo, da je nevarnost pred napadi v Londonu minila. Niti drugje ni: medtem ko to pišem, so preprečili novi napad v Antwerpnu, drugem največjem belgijskem mestu ter prav tako za Londonom (zahvaljujoč pristanišču, industriji in trgovini z diamanti) drugem najbogatejšem mestu v Evropi. Od lanskega leta sta vojska in policija gosto razporejeni po Belgiji in sedaj, v Antwerpnu, se je videlo, da je to tudi smiselno. Avtomobil terorista, ki se je želel zaleteti v množico mimoidočih v zgodovinskem središču mesta, v ulici De Meir, je bil opažen in uspešno ustavljen. Več deset ljudi je bilo rešenih. Za vsakim terorističnim napadom ali varnostno destabilizacijo ostane tudi politična sled. Ko je bila potolčena novinarska redakcija Charl