Lutke niso le za otroke

Lutke niso le za otroke

Mojca Bernjak je v Ljubljani končala študij oblikovanja tekstilnih oblačil in konec lanskega leta postala kostumografka v Lutkovnem gledališču Maribor. A še preden je prišla v teater, kjer je Prekmurka našla svoje sanje, je za zaslužek delala marsikaj, vmes pa iskala priložnosti v svetu umetniškega ustvarjanja. Med drugim je bila kot prostovoljka asistentka specialnih efektov pri odmevnem celovečernem slovenskem filmu Idila, ki je bil lani predstavljen na Grossmannovem festivalu v Ljutomeru, pripravljala kostume za dva videospota, po osebnem povabilu ustvarjala lutke in še marsikaj, kar se je ponudilo. Z lutkovnim gledališčem se je prvič srečala pred šestimi leti, ko ji je znanec iz gledališča povedal, da potrebujejo pomoč pri izdelavi lutk za predstavo Žaba Greta. Zelo dobro se je ujela z zaposlenimi in z njimi ohranila stik. Medse so jo potem spet povabili v času evropske prestolnice kulture, ko je mariborsko lutkovno gledališče s programom Japonska jesen sodelovalo z Noriyukijem Sawajem. Bernjakovi so takrat zaupali izdelavo kostumov in vse drugo, kar je bilo povezano s tekstilom. "To pa je bil hardcore," pove. Najprej je tri ure delala v teatru, nato osem ur na delavnem mestu in potem spet v delavnici gledališča. Za to predstavo so sicer bili pripravljeni neki predlogi, pove Bernjakova, dostikrat pa so glede kostumov narejene le risbice, s katerimi si ni mogoče veliko pomagati. Pogosto pride pri iskanju najboljše rešitve ob sodelovanju z režiserjem, avtorjem likovnih podob in drugimi člani ekipe do sprememb. "Zato pa je pri delu potrebna inovativnost, inovativnost in spet inovativnost," pove sobesednica. Treba je namreč misliti na to, kako bo vse delovalo, kako bo uporabno in tudi, kako bo videti na odru, njeno razmišljanje kostumografke pa je bolj kot na likovno podobo osredotočeno v tehnološke rešitve in zamisli. "Gre za nenehno mletje idej v ekipi in zato tega, kar zdaj počnem, več ne zamenjam z ničimer. To je vedno bila moja velika želja, čeprav sem se v lut

Mojca Bernjak je v Ljubljani končala študij oblikovanja tekstilnih oblačil in konec lanskega leta postala kostumografka v Lutkovnem gledališču Maribor. A še preden je prišla v teater, kjer je Prekmurka našla svoje sanje, je za zaslužek delala marsikaj, vmes pa iskala priložnosti v svetu umetniškega ustvarjanja. Med drugim je bila kot prostovoljka asistentka specialnih efektov pri odmevnem celovečernem slovenskem filmu Idila, ki je bil lani predstavljen na Grossmannovem festivalu v Ljutomeru, pripravljala kostume za dva videospota, po osebnem povabilu ustvarjala lutke in še marsikaj, kar se je ponudilo. Z lutkovnim gledališčem se je prvič srečala pred šestimi leti, ko ji je znanec iz gledališča povedal, da potrebujejo pomoč pri izdelavi lutk za predstavo Žaba Greta. Zelo dobro se je ujela z zaposlenimi in z njimi ohranila stik. Medse so jo potem spet povabili v času evropske prestolnice kulture, ko je mariborsko lutkovno gledališče s programom Japonska jesen sodelovalo z Noriyukijem Sawajem. Bernjakovi so takrat zaupali izdelavo kostumov in vse drugo, kar je bilo povezano s tekstilom. “To pa je bil hardcore,” pove. Najprej je tri ure delala v teatru, nato osem ur na delavnem mestu in potem spet v delavnici gledališča. Za to predstavo so sicer bili pripravljeni neki predlogi, pove Bernjakova, dostikrat pa so glede kostumov narejene le risbice, s katerimi si ni mogoče veliko pomagati. Pogosto pride pri iskanju najboljše rešitve ob sodelovanju z režiserjem, avtorjem likovnih podob in drugimi člani ekipe do sprememb. “Zato pa je pri delu potrebna inovativnost, inovativnost in spet inovativnost,” pove sobesednica. Treba je namreč misliti na to, kako bo vse delovalo, kako bo uporabno in tudi, kako bo videti na odru, njeno razmišljanje kostumografke pa je bolj kot na likovno podobo osredotočeno v tehnološke rešitve in zamisli. “Gre za nenehno mletje idej v ekipi in zato tega, kar zdaj počnem, več ne zamenjam z ničimer. To je vedno bila moja velika želja, čeprav sem se v lut

Scroll to top
Skip to content