Danes mineva 143 let od rojstva generala in pesnika Rudolfa Maistra - Vojanova. Slovenci nismo prispevali k vojaški zgodovini zelo markantnih poglavij, zlasti pa ne vojskovodij. Državniško smo utemeljeni na poeziji, imamo pa osebnost, edino tega formata, ki je utelešala hkrati vojaško genialnost in poetični dar, Maistra - Vojanova. Rojenega 1874. v Kamniku, umrlega 1934. na Uncu pri Rakeku, pokopanega v Mariboru. Mnogi zgodovinarji se danes strinjajo, da se je takoj po prvi svetovni vojni v Mariboru dogodil čudež, nekaj, česar v slovenskem prostoru dotlej ni bilo. 23. novembra 1918 je generalu Maistru skupaj s 4200 vojaki uspelo razorožiti nemško gardo in Maribor vrniti Sloveniji. Maister je utrdil slovensko politično oblast v mestu. V stopetdesetletnem prizadevanju slovenskega naroda za ustanovitev samostojne in neodvisne države Maister izstopa kot najpomembnejša osebnost. Brez njegovega prispevka ne bi bilo slovenske neodvisnosti in samostojnosti. To danes beremo v mnogih političnih govorih. Ni pa bilo vedno tako. Maistrove odločne politične poteze so bile večkrat kritizirane s strani narodnega sveta v Ljubljani. A tega se ni ustrašil - in tudi zato je najbrž njegov uporniški duh, prežet z narodno zavestjo, dajal upanje ljudem tudi med drugo svetovno vojno, ko so bili Slovenci v okupirani Štajerski podvrženi popolnemu raznarodovanju, etnocidu, celo genocidu. Maistrovo uporništvo je takrat v zatrtih ljudeh prebujalo duh upora in kar je tudi pomembno - na Štajerskem ni podprlo nobene narodne izdaje ali kolaboracije. Mnogo Maistrovih borcev se je pridružilo slovenskim partizanom in narodnoosvobodilnemu gibanju. Če v prevratnih letih 1918/1919 ne bi bilo Maistra, predvsem pa njegovih soborcev - prostovoljcev in tudi zvestih podpornikov v Narodnem svetu za Štajersko, se tudi partizani ne bi imeli za kaj boriti in ne bi bilo današnje Slovenije v mejah samostojne države. Zato lahko tembolj razumemo Maistrovo večno bolečino zaradi izgube Koroške - če bi Maistra pravočasno