Čeprav so vrata slovenskih sodišč za širšo javnost odprta vsak delovnik, saj so glavne obravnave večinoma javne, se izjemno redko zgodi, da v sodno dvorano vstopi posameznik, ki ni vpleten v postopek. A danes, ko je ob robu 120. obletnice izgradnje stavbe mariborskega hrama pravice v Sodni ulici 14 na Okrožnem sodišču v Mariboru potekal dan odprtih vrat, je bila slika v sodni dvorani nekoliko drugačna. Običajno na klopeh, namenjenih zainteresirani javnosti, sedi zgolj sedma sila, danes, ko ni šlo zares, pa je bilo zanimanje za dogajanja znotraj zidov hrama pravice za spoznanje večje. Da bi javnosti približali dogajanje v pravosodnem kolesju, so zaposleni na sodišču, tožilstvu in v odvetniških vrstah uprizorili potek kazenske in pravdne obravnave in predstavili možnost alternativnega reševanja sporov. V pravdnem postopku so predstavili sosedski spor med dvema ženskama, med katerima je domnevno prišlo do fizičnega obračuna, v igranem kazenskem procesu pa je bila zaradi zgodbe o umoru in obtoženega v priporu nujna tudi vloga pravosodnih policistov. Ko sta čisto prava uniformiranca na zatožno klop privedla vklenjenega moškega, je otrokoma v drugi klopi zaledenela kri, oče ju je moral potolažiti: “To ni pravi morilec.” Ključni lik se je branil z molkom, zato mu vloge morilca ni bilo težko odigrati, se je pa zdelo, da so imeli v simulaciji kazenske obravnave pred štiridesetglavo množico tremo profesionalni sodnik, tožilec in zagovornica. Procesnih ali kakšnih drugih kršitev, ki bi lahko usodno vplivale na izid kazenskega postopka – končal se je z obsodilno sodbo na kazen 20 let zapora – najbrž niso naredili, je pa pozoren poslušalec lahko slišal nekaj drugih “kiksov”, kot je na primer ta, da je zagovornica v zaključni besedi sodnemu senatu predlagala, naj sodišče njenega klienta oprosti obrambe, moralo pa bi se glasiti oprosti obtožbe. Ker je vodstvo okrožnega sodišča nekoliko nerodno obveščalo o današnjem dogodku, javnosti nanj namreč niso povabili preko medijev, ampak j
