Življenje piše svoje osebne zgodbe med športniki tudi v dneh, ko se zdi, da se vse suče samo okoli velikega tekmovanja. Slovenski rokometaši so odšli na pot v Francijo v prvih dneh januarja. Pred tem so bili skupaj na pripravah že pred začetkom decembrskih praznikov. Družine so videli samo na kratko, da so si lahko voščili uspešno novo leto. "Pred četrtfinalnim obračunom s Katarci sem fantom rekel - dolgo smo že na poti, dovolj imamo. Sedaj lahko izgubimo tekmo in se lepo vrnemo domov. A so izbrali drugo možnost in bivanje tu v Parizu smo si podaljšali še za ta vikend. Upam, da vmes tudi nekaj osvojimo," je po uvrstitvi v polfinale klimo v ekipi opisal Veselin Vujović, selektor slovenske rokometne reprezentance. Velik motivator, a vsaj po tistem, kar je v Franciji pokazal v preteklih dveh tednih, še mnogo več kot to. Skrbi ostajajo, Skok je zajokal Pa ni vse tako enoznačno, kot je videti na prvi pogled - mladi, nadarjeni rokometaši so odpotovali v tujino in sedaj si tam samo prizadevajo ustvariti dober rezultat, za vse preostalo poskrbijo drugi. Matevž Skok je proti Katarju (32:30) v četrtfinalu zopet branil odlično. V statistiko smo mu zapisali trinajst obranjenih strelov, enkrat je z metom prek celega igrišča tudi zadel katarsko mrežo. S tem je prispeval znaten delež k zgodovinski zmagi Slovenije. Po tekmi so ga prevzela čustva. Pa niso bila namenjena rokometu. "Danes ima moj sin rojstni dan. Njemu poklanjam to zmago in obljubim, da mu bom domov prinesel tudi medaljo." Potem so mu besede vzele solze. Verjetno je v slačilnici še dolgo jokal. Njegov sin je četrti rojstni dan praznoval brez staršev. Oče se je na svetovnem prvenstvu boril za medaljo, mama pa je že mesec dni v bolnišnici, kjer zdravniki obvladujejo tvegano nosečnost. Bo pa vsaj kmalu bolje, ko bo štiriletnik dobil družbo. Medalja je nagrada za odrekanja Kolajna, ki si jo je ta generacija slovenskih rokometašev tako zelo želela osvojiti, je plačilo za več kot enomesečno odrekanje. Če bi ostali brez nje