S tem je Milena Zupančič postala prva slovenska igralka, ki je prejela to nagrado. Kot je povedala za STA, gre za priznanje za življenjsko delo oziroma za celoten filmski opus. Kot dobitnico so jo razglasili tako v Berlinu, kjer je festival potekal četrtič, kot v Parizu, kjer pravkar poteka devetič. V francoski prestolnici so ji nagrado izročili v dvorani v sklopu znamenite univerze Sorbona.
Na vprašanje, kaj ji ta nagrada pomeni v sklopu številnih priznanj, ki jih je prejela, je odgovorila, da je “sigurno ena najbolj pomembnih”. “Predstavljam si, da sem prišla v poštev, ker sem 30 let delala v tem prostoru, ne le v Sloveniji,” je povedala in pojasnila, da so med dobitniki tudi ustvarjalci iz Bolgarije, Romunije, držav bivše Jugoslavije oziroma celotne jugovzhodne Evrope.
Organizatorji so v obrazložitvi, ki so jo poslali na ministrstvo za kulturo, zapisali, da so odločitev sprejeli kot priznanje njenemu pomembnemu življenjskemu prispevku k igralski umetnosti, s katerim se uvršča med najbolj znane igralke v regiji jugovzhodne Evrope. “Njeni filmi, kot so Cvetje v jeseni, Novinar, Idealist, Vdovstvo Karoline Žašler in Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba, so pustili resničen pečat v balkanski in evropski kinematografiji.”
Kot nagrajenko so jo občinstvu predstavili v triminutnem video kolažu od njenih zgodnjih do poznejših filmskih vlog. V biografiji, ki so jo objavili na festivalski spletni strani, pa so med drugim zapisali, da je ustvarila mnogo likov in stranske vloge čustveno kompleksnih žensk. “V zelo različnih vlogah predstavlja enako sugestivno podobo iz klasične in sodobne drame.”
Poudarili so tudi, da je prejela številne nagrade na gledaliških in filmskih festivalih v nekdanji Jugoslaviji in Sloveniji, med njimi Borštnikov prstan leta 1999. Leta 1993 je dobila tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo. V utemeljitvi so jo takrat opisali kot igralko osupljivega igralskega razpona, ki interpretativno raznovrstnost vlog “uresničuje z mojstrskim razčlenjevanjem vloge, z že skoraj glasbenim preigravanjem nasprotujočih si psiholoških stanj, s slikovitimi dialoškimi amplitudami, z natančno odmerjeno uporabo gibov, s sijajno govorno razlago”.
Nagrado so ustanovili s prvim festivalom leta 2011, od takrat pa so jo prejeli Miki Manojlović (Srbija), Meto Jovanovski (Makedonija), Emir Hadžihafizbegović (Bosna in Hercegovina), Rade Šerbedžija (Hrvaška), Branimir Popović (Črna gora), Ion Caramitru (Romunija) in Cvetana Maneva (Bolgarija).
Festival prestavlja filmsko ustvarjalnost Makedonije, Turčije, Črne gore, Hrvaške, Kosova, Romunije, Slovenije, Srbije, Bolgarije, Albanije, Grčije, Bosne in Hercegovine, Cipra, Madžarske in Moldavije. Iz Slovenije sta na programu v Parizu uvrščena celovečerni film Skupaj Marka Šantića in kratki film Fundamenti Petra Cerovška. Zaključna slovesnost s podelitvijo nagrad bo v petek.
