Kot prva je Slovenijo že dan po osamosvojitvi, 26. junija 1991, priznala sosednja Hrvaška, s katero sta se osamosvojili na isti dan. V drugi polovici leta so sledile še nekatere države naslednice nekdanje Sovjetske zveze.
Islandija, Švedska in Zvezna republika Nemčija so Slovenijo priznale 19. decembra 1991. Slednja je na ta dan sicer sprejela le sklep o priznanju, ki je v veljavo stopil 15. januarja 1992.
Vatikan in San Marino sta Slovenijo priznala 13. oziroma 14. januarja 1992. Prvi prekomorski državi, ki sta priznali novo državo, sta bili Kanada in Avstralija 15. in 16. januarja 1992. Rusija je Slovenijo priznala 14. februarja, 7. aprila 1992 je sledilo še priznanje ZDA, ki so bile sprva izrazito zadržane do slovenskega osamosvajanja.
Za odločilno velja priznanje Evropske skupnosti, ki je sledilo brionski deklaraciji. To so sprejeli 7. julija 1991, z njo pa se je končala desetdnevna vojna v Sloveniji. To je bil hkrati prvi mednarodni sporazum med Slovenijo in takratno Evropsko skupnostjo.
Po priznanju Evropske skupnosti so mednarodna priznanja začela deževati in do avgusta 1992 je Slovenijo priznalo že 92 držav. Danes ima Slovenija diplomatske stike z več kot 180 državami po svetu in je članica večine mednarodnih organizacij.
Že marca 1992 je začela delovati kot polnopravna članica Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi, današnje Ovse.
V ZN je bila Slovenija kot prva nekdanja jugoslovanska republika sprejeta maja 1992, leto kasneje je postala članica Sveta Evrope, pa tudi Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke. V Nato je bila sprejeta konec marca 2004, mesec kasneje, 1. maja 2004, pa je postala še članica EU. Nazadnje je leta 2010 vstopila v Organizacijo za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD).
Prav včlanitev v evroatlantske integracije je bila več kot desetletje po osamosvojitvi poglavitni cilj slovenske zunanje politike, država pa je na tej poti naletela tudi na nekaj ovir. Pridruževanje EU je sprva ovirala Italija, v Nato pa Slovenija ni bila povabljena v prvem valu širitve, kar je povzročilo nekaj razočaranja.
A dejstvo je, da je Sloveniji kljub opozorilom z več strani v času osamosvajanja v zgolj nekaj mesecih uspelo doseči mednarodno priznanje. Od vsega začetka je uživala podporo nekaterih držav – v prvi vrsti Nemčije in sosednje Avstrije ter Vatikana – sicer pa je bila svetovna politika do osamosvojitve jugoslovanske republike zadržana.
Kot je za STA lani pred 25. obletnico osamosvojitve pojasnil zgodovinar Božo Repe, je takrat praktično celotna mednarodna skupnost nasprotovala razpadu Jugoslavije – deloma zato, ker so diplomati še razmišljali v obrazcih bipolarnega sveta, še bolj pa zato, ker je obstajala bojazen, da bo krvavemu razpadu Jugoslavije sledil še bolj krvav razpad Sovjetske zveze z nepredvidljivimi posledicami, saj je imela ta tudi jedrsko orožje.
Za priznanje je bilo ključno stališče Badinterjeve komisije, objavljeno konec leta 1991, ki je ugotovila, da je Jugoslavija razpadla in da ni šlo za odcepitve posameznih republik, v mnenju številka 7 pa je predlagala, naj Evropska skupnost prizna Slovenijo.
Kot je decembra za STA povedal prvi slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel, ima prav Badinterjeva komisija “velike zasluge za to, da je Slovenija postala relativno hitro neodvisna in mednarodno priznana država”.
Sloveniji so na roko šle tudi mednarodne okoliščine, kot je bila združitev Nemčije, ki so ji bile po Repetovi oceni nekatere druge države glede priznanja Slovenije pripravljene popustiti na račun različnih koncesij pri združevanju.
Po vstopu v EU je Slovenija leta 2007 kot prva med državami iz t. i. velikega vala širitve uvedla evro, konec istega leta pa postala še članica schengenskega območja.
Zunanje ministrstvo bo 25. obletnico mednarodnega priznanja Slovenije v petek obeležilo z okroglo mizo in odprtjem dokumentarne razstave.
