Fotokopirnica Gallus, ki se nahaja v neposredni bližini našega bloka je tista spojna točka, kjer informacije krožijo, kot bi bile na oglasni točki najbolj obleganega križišča v mestu. Tam najdeš gospo za pomoč pri čiščenju ali terapije, ki pomagajo otroku brez diagnoze. In tukaj sta študentki magisterija zakonske in družinske terapije, Teološke fakultete Nina Gregorc in Loreta Avgustini našli pot do Zavoda 13. Že nekaj časa sta iskali skupinico otrok, ki slišijo na ime avtizem, morda tudi Downov sindrom, skratka otroke podobne starosti z enim samim predznakom v želji, da bi z njimi izvajali delavnico na temo čustvovanja, ki bi bila primerna prav zanje. Na videz nezahtevna prošnja, ki ji najverjetneje ne bi smelo biti težko ugoditi. Kako daleč od resnice. Ko sem poslušala njuno pot preden sta prišli do našega zavoda, sem razmišljala o tem, kako dandanes pogrešam pripadnost in delo s srcem. Pogrešam delo, ki ne vpraša za plačilo. Vedno znova me zmoti, da se projekti prijavljajo zavoljo finančnih shem in ne, ker je določenem delu populacije potrebno pomagati. Nina in Loreta sta se najprej, kako logično, obrnili na UKC Maribor - oddelek za pedopsihiatrijo. Elektronsko pošto sta poslali predstojnici oddelka doc. dr. Hojki Gregorič Kumperščak, dr. med., ki pa ju je zavrnila, saj meni, da so "bolniki že zelo raziskani", ter jima predlaga druge posebne vrtce in šole. Zame njihov hladen odziv pravzaprav ni presenečenje, saj sem tam tudi jaz "nadlegovala" (to je izraz gospoda zadolženega za stike z javnostmi) posameznike, naj vendarle ponudijo podporno skupino za matere otrok, ki so nastanjeni na intenzivni negi. Po zavrnitvi te uradne institucije, se obrneta še na drugo in sicer na Center za sluh in govor. Direktor jima preko elektronske pošte sporoči, da bi delavnice lahko organizirali šele prihodnje leto. Ko bi lahko sklenili konkretnejši dogovor o terminu, pa direktor "izgubi" internetno povezavo, v živo pa ni dosegljiv. Bila sem zaposlena v tem zavodu in zelo dobro vem,