“Proletarci vseh dežel, združite se,” sta pozvala Marx ter njegov zvesti prijatelj Friderich Engels leta 1848 v Komunističnem manifestu. To je tudi citat, ki je naveden pod Marxovim nagrobnikom v Londonu. Tu se dnevno zbirajo mladi, da bi se fotografirali ob kipu znamenitega filozofa, čigar ideje so skozi dve stoletji zanetile revolucije, bile podlaga komunističnim režimom in grožnja transformirajočemu kapitalizmu, a hkrati so bile vedno živa podoba utopičnega sveta brezrazredne družbe.

V nemškem Trierju, kjer se je 5. maja 1818 rodil Marx, trenutno razdvaja nov pet metrov visok kip političnega filozofa, ki ga je mestu podarila Kitajska in ga bodo slovesno odkrili v soboto. V Nemčiji si javnost tudi 29 let po padcu Berlinskega zidu namreč še vedno ni enotna glede enega največjih Nemcev. Medtem ko na Zahodu hvalijo njegove ideje, ga na Vzhodu povezujejo s trpljenjem v času komunističnega sistema, piše francoska tiskovna agencija AFP.

Ne glede na temnejše plati režimov, ki so si Marxa vzeli za svojega, je bil vseeno vizionar 19. stoletja, v času industrializacije pa je napovedal številne pojave, ki so aktualni dandanes. Med njimi globalizacijo, ko je govoril, da je buržoazija z izkoriščanjem svetovnega trga produkcijo in potrošništvo dežel naredila kozmopolitsko, navaja nemška tiskovna agencija dpa.

Nekdanji vodja nemškega inštituta za ekonomske raziskave Ifo Hans-Werner Sinn je za dpa izpostavil, da je imel Marx prav, ko je govoril, da je kapitalizem nagnjen h koncentraciji, saj to vidimo dandanes v ogromnih globalnih koncernih.

Marxova največja napaka je bila najverjetneje, da je podcenjeval transformacijsko moč kapitalizma. Zaradi strahu pred komunistično revolucijo so namreč začeli v kapitalizem vpeljevati različne socialne reforme, ki so vsaj začasno zadovoljile delavce.

Ekonomski teoretik kljub temu, da se je rodil v bogato družino, ni znal dobro upravljati lastnega bogastva. Čeprav nikoli ni bil proletarec, je živel na robu revščine in za čas svojega življenja s svojim delom zaslužil bore malo. Odvisen je bil predvsem od pomoči Engelsa, ki mu ni pomagal le finančno, ampak tudi kot prijatelj, ko je na primer za svojega priznal nezakonitega Marxovega otroka.

Že kmalu, ko je imel le 18 let, se je Marx zaročil s takrat 22-letno baronico Jenny von Westphalen, s katero je imel sedem otrok, a so otroštvo preživele le tri hčere. Po pričevanjih sta bila zakonca, kljub Marxovi nezvestobi, srečna in zaljubljena. Jenny mu je vedno stala ob strani, tudi ko sta po Trierju, morala zapustiti še Pariz in Bruselj ter se na koncu ustalila v Londonu.

Bil je karizmatični intelektualec, ki pa se je rad poveselil ob kozarčku vina ter užival v prestižu. Vseeno je sanjal o utopični brezrazredni družbi, kjer ne bo niti revnih niti bogatih. Svojo idejo je 16 let pilil in končno objavil v svojem najpomembnejšem delu Kapital. Prvi del trilogije so izdali leta 1867, preostala dela pa je izdal Engels po Marxovi smrti.

Četudi je Marx govoril eno in živel drugo ter s svojim delom razdvajal družbe, bo verjetno tudi v prihodnje res, kar je dejal Engels na Marxovem pogrebu leta 1883: “Njegovo ime bo živelo še stoletja in tako tudi njegovo delo”.