Hkrati z načrti o možnih trasah so se namreč pojavile tudi civilne iniciative. Težava je, ko postanejo nekateri akterji tako zaverovani v svoj prav, da konstruktivni dialog ni več mogoč. Ali pa se v stroko vmešava celo politika. Dejstvo je, da ceste brez žrtev ni. Do tistih, ki so od avtocestnega križa oddaljeni na desetine kilometrov, pa je krivično, da ji glasno nasprotujejo tisti, ki že zdaj živijo relativno blizu avtoceste.

Dejstvo je tudi, da imajo vse občine, v katerih so civilne iniciative glasne, nekaj deset tisoč prebivalcev, zato nekaj sto ljudi ne more izražati mnenj v imenu vseh.

Pa še nekaj: če v Savinjski dolini še lahko razumemo slabo voljo tistih, ki so še nedavno dobili gradbeno dovoljenje za hišo, ki je zdaj predvidena za rušenje, ali hmeljarjev, ki so veliko denarja vložili v drage namakalne sisteme, pa težko razumemo Laščane, ki pravijo, da jim bo dvopasovnica, ki bi razbremenila mestno jedro, odgnala goste tamkajšnjega zdravilišča.

Dvomim namreč, da je privlačnejši trenutni pogled na kolone tovornih vozil, ki gostom spustijo nekaj smrdečih in zdravju nevarnih emisij. Predvsem tisti, katerih pogled je usmerjen v prihodnost in so prepričani, da bodo do takrat, ko bo pri nas zgrajena katera od prepotrebnih dvo- ali štiripasovnic, po njih že po večini vozila hibridna in električna vozila, sklene komentatorka.