Pred šestimi leti je bil Maribor Evropska prestolnica kulture (EPK), kar naj bi v mestu sprožilo kulturni preporod. To se ni zgodilo, morda pa vendarle vidite kakšne spremembe v pozitivno smer?

Ko zdaj takole z distanco (in verjetno z dioptrijo, ki jo imamo skoraj vedno, ko se zaziramo v preteklost) pogledam nazaj na čas EPK, se najprej spomnim občutkov izpolnitve in užitka ob doživetju nekaterih vrhunskih vsebin, ki smo jih bili deležni v programu. Spomnim se razburljivih razprav pred, med in po izvedbi, saj je kulturna scena bila v nekakšnem izrednem stanju – vsekakor je prišlo do temeljite prevetritve odnosov, kar je za vsako okolje prej koristno kot škodljivo. Prevetril se je status mesta tukaj in zdaj ter njegova celotna zgodovina, zato je na plan prišlo veliko do takrat neznanih ali manj znanih zgodb, dejstev, informacij.

Sama sem kot producentka programov s področja literature in performansa imela prvič v karieri priložnost in proračun, da smo z umetniki lahko izpeljali zamisli na ravni, kot bi morali biti projekti izpeljani vedno. Na dogodkih so bili prisotni tuji novinarji in zvečer si na Grajskem trgu lahko slišal sedem različnih jezikov. Seveda pa je že v času priprav in izvedbe na plano privrelo ogromno slabega, kar se zgodi velikokrat, ko se na nekem področju veliko akterjev sooči s svojimi različnimi pričakovanji ter s pritiski, ki jih s sabo prinesejo veliki projekti.

Kako pa je bilo ob koncu EPK?

Po izteku naziva smo padli v neko praznino, pokazalo se je, da je izplen tega – zagotovo največjega kulturno-političnega projekta mesta v zadnjem obdobju – daleč pod pričakovanji. Sledilo je tako imenovano krizno obdobje, ki je ta občutja še poglobilo in kulturi se je pisalo res slabo. Že v času priprav na EPK se je pokazalo nekaj bistvenega, na kar je tri leta kasneje opozorila tudi posebna številka revije Dialogi s temo Živeti v Mariboru, živeti Maribor, ki jo je uredil Boris Vezjak – da je največja težava mesta pomanjkanje tako kratkoročne kot dolgoročne vizije. Ne samo na področju kulture, pač pa tudi na področju gospodarstva, sociale, urbanistike in drugih panog. In dokler te vizije na vseh področjih ne bodo izdelane oz. dokler ne bodo določeni odgovorni skrbniki, ki bodo bdeli nad udejanjanjem načrtov in dejanskimi vsebinskimi premiki, bo kulturna scena še naprej stagnirala.

Za katere priložnosti vam je najbolj žal, da niso bile izkoriščene? Vidite možnosti, da se izkoristijo v prihodnjih nekaj letih?

Bolj kot za to, da nekaj ni bilo izkoriščeno (predvsem seveda načrti za dodatno infrastrukturo, pri katerih smo že od začetka sumili, da so utopični), mi je žal, da nekateri odlični projekti, ki pa so vendarle bili izpeljani, niso več na voljo javnosti, na primer svetlobni napisi z naslovi del Draga Jančarja; žal mi je, da so zastala arheološka dela na Piramidi, ki je kulturna dediščina prve kategorije in ima zagotovo velik turistični potencial, ter da številni odlični prispevki, ki so nastali v letu 2012 – npr. Mapiranje Maribora, refleksije uglednih piscev, ki so pisali za Življenje na dotik, niso dostopni javnosti vsaj v spletni obliki.

Morda pa je bolje, da nekatere velikopotezne napovedi niso dosegle uresničenja? Kaj bi recimo bilo danes v kulturnem središču Maks, če bi ga res zgradili? Zgradili smo recimo oder na Dravi, pa kot da ne vemo, kaj bi z njim počeli.

Seveda je ena od poglavitnih nevralgičnih točk mariborske kulture infrastrukturna problematika, o kateri bom težko povedala kaj novega. Prva na spisku je Umetnostna galerija Maribor, druga velika rana pa je Mariborska knjižnica. Ker sem zaposlena v javnem zavodu Mladinski kulturni center Maribor, ki ima sedež v prostorih Kulturnega centra Pekarna, nikakor ne morem mimo dejstva, da smo izpustili že zagotovljena sredstva in zamudili priložnost obnove dveh stavb, Lubadarja in Hladilnice, ki sta resnično v kritičnem stanju – sanacija zdaj poteka po fazah in videti je, da bomo na selitev uporabnikov v obnovljene prostore še dolgo čakali.

Maribor še vedno nima mestnega kina s kvalitetnim nekomercialnim filmskim programom ter kvalitetnimi spremljevalnimi dejavnostmi na tem področju; zagnana produkcijska ekipa, ki si je v kinu Udarnik vrsto let prizadevala narediti kaj na tem področju, je obupala. Plavajoči oder na Dravi je specifična infrastruktura, ki pa bo, ko se končajo zapleti v zvezi z gradbenim dovoljenjem, zagotovo služil svojemu namenu.

Na katerih področjih v mestu vidite zanimiva vrelišča v mestu?

Kar nekaj vrelišč je in to na različnih področjih (GT22, Centralna postaja, Kibla, KC Pekarna), porajajo se civilne iniciative kot denimo Zgodba o klopeh in ljudeh, ki je v mestu postavila že 12 unikatnih umetniških klopi, porajajo se novi festivali, nove ustvarjalne prakse, novi prostori delovanja … A zgolj številna vrelišča in generiranje vedno novega ni dovolj, da se sproducira nekaj res vrhunskega, presežnega. Vrhunska produkcija namreč potrebuje kontinuiteto, stabilnost in dobre produkcijske pogoje – mestni kino denimo ne more kvalitetno obratovati v negotovih prostorskih razmerah s 30 let staro tehnologijo. Zdi se mi tudi, da v mestu ne znamo zadržati perspektivnih posameznikov in da mesto sicer detektira dogajanje, ki ima potencial, vendar ga ne podpre, kot bi bilo treba – primer so denimo KGB, pa Salon uporabnih umetnosti, Kino Udarnik in številne druge iniciative.

Kje so še neizkoriščeni potenciali Maribora? V čem je mariborska kulturna scena po vašem posebna, drugačna od scen v drugih slovenskih mestih?

Mariborska kulturna scena je mala, ni razpršena in zato je obvladljiva. Kljub temu imamo v mestu kulturne institucije nacionalnega pomena, specializirane mednarodne festivale, ki nimajo zgolj lokalnega dometa, in zelo dobro razvito urbano mladinsko kulturo. Vzpostavljeni so komunikacijski tokovi na regionalni, nacionalni in mednarodni ravni. Kot posameznik, avtor ali producent, se v takšnem okolju lahko zelo hitro afirmiraš, vsaj za določene scene, ki jih bolje poznam, lahko z gotovostjo trdim, da so zelo odprte, denimo literatura, sodobna intermedijska umetnost, sodobni ples, alternativna glasba, performans … Slaba stran te majhnosti in obvladljivosti pa je, da se zaradi majhne pretočnosti akterjev lahko hitro ujamemo v kolesje ponavljanja.

Kot neizkoriščeni potencial vidim šibki angažma univerze, ki bi se zagotovo morala bolj intenzivno vključevati v družbeno in kulturno sfero. Šibka stran mariborske umetniške scene pa je tudi to, da imamo vse premalo gostovanj vrhunskih umetnikov svetovnega slovesa.

Kako vidite sodelovanje med institucionalno in neinstitucionalno kulturo? Je skupni abonma MOMA dober začetek preseganja meja med tema dvema poloma?

Prepričana sem, da bo to primer dobre prakse. V kriznem in postkriznem obdobju se je tovrstno sodelovanje pokazalo kot nujno, saj sicer številni producenti in organizatorji nismo bili več sposobni organizirati vsebin na pričakovanem kvalitetnem nivoju. Prva prilagoditev, povezana z upadom finančnih sredstev, denimo na področju plesa, performansa in glasbe, je bila, da v goste več nismo vabili večjih organizacijsko in finančno zahtevnejših ansamblov, ampak so selektorji prilagodili program in izbirali manjše gostujoče ekipe, duete, solo predstave. To dolgoročno seveda pomeni osiromašenje programa. Povezovanje tako ni le izraz politike in dobre volje ampak predvsem nuje.

Sami ste dejavni predvsem na literarnem področju. S čim se trenutno ukvarjate kot pesnica?

Trenutno še vedno predstavljam pesniško zbirko Tretja oseba dvojine, ki je izšla v začetku leta pri mariborski Založbi Pivec; do konca leta načrtujem nekaj nastopov, gostovala bom denimo na slovenskem knjižnem sejmu. V okviru programa MKC Črka pa pravkar pripravljamo ulično literarno akcijo Poezija na mestnih ulicah, ki je med Mariborčani, ki jim na ta način že deseto leto podarjamo vrhunsko slovensko poezijo, zelo lepo sprejeta.