Ne mine teden, da v medijih ne bi brali o primerih napadov volkov ali medveda na rejne živali. Poročanje vedno vključuje tudi pozive prizadetih kmetov odstrelu zveri, češ da so se preveč namnožile. A zgodba je seveda ravno obratna: preveč smo se namreč namnožili ljudje, vključno s kmeti in njihovimi rejnimi živalmi, ki odžirajo naravni prostor avtohtonim divjim živalim.
Volkovi in medvedi so pač plenilci, ki se hranijo z mesom. Na njihovem jedilniku so lahko tudi divje živali, kot so jeleni, srnjad ali divje prašiči. Drobnica na pašnikih predstavlja eno od možnih živalskih virov hrane za te divje živali v njihovem naravnem okolju. V čem je razlika med srno in kozo?
Rejna živina danes predstavlja preko 62% vseh sesalcev na planetu, nasledjnih 34% predstavljamo ljudje. Divjih sesalcev je tako le še za bornih 4%. Ljudje smo torej pobili praktično vse živali na tem planetu in ga poselili z našimi rejnimi. Kdo lahko mirne vesti krivi volka, ki upleni jagnje, ki je poleg tega prikladno ujeto v ogrado, da ne more zbežati?
Za ohranjanje ravnotežja v ekosistemih in biotske raznovrstnosti je pomembno, da se divje živali ohranjajo in varujejo. To vključuje tudi upravljanje konfliktov med divjimi živalmi in človeškimi dejavnostmi, vključno s kmetovanjem. Dejstvo je, da smo ljudje zasedli praktično vso kopensko ozemlje in da za divje živali (tiste, ki še niso izumrle) zmanjkuje prostora in hrane.
Zato moramo namesto o tem, kako drobnico zaščititi pred zvermi, govoriti o tem, kako zveri zaščititi pred ljudmi. Planet Zemlja namreč ne pripada samo nam, temveč vsem bitjem na njem.
Zaščita narave je naša moralna dolžnost
Naša moralna dolžnost do zaščite narave izhaja iz etičnih načel, ki poudarjajo sočutje in soodvisnost vseh živih bitij na Zemlji. Narava je dom za številne vrste, vključno z ljudmi, in vsa bitja imajo pravico do življenja in varnega okolja za preživetje. Ohranjanje narave je izraz sočutja do vseh živih bitij in priznavanje njihove vrednosti.
Poleg tega ohranjanje narave ni pomembno samo za sedanje generacije, ampak tudi za prihodnje generacije. Imamo moralno odgovornost zagotoviti, da bodo tudi naši potomci lahko uživali v bogatem in zdravem okolju ter naravnih virih, ki nam jih ponuja narava. Uničevanje narave povzroča škodo, ki bi v prihodnosti jo težko popravili.
Človeške dejavnosti, kot so krčenje gozdov, onesnaževanje, prekomerni izlov in podnebne spremembe, imajo širok vpliv na druge vrste in njihova življenjska okolja. Ohranjanje narave pripomore k ohranitvi biodiverzitete, kar je ključno za stabilnost ekosistemov in preprečevanje izumrtja vrst.
Narava zagotavlja tudi številne ekosistemske storitve, kot so čista voda, zrak, hrana in surovine. Ohranjanje naravnih ekosistemov je nujno za zagotavljanje teh storitev, ki so ključne za preživetje in dobro počutje človeštva.
Konec koncev pa ima narava ima tudi pomembno kulturno in duhovno vrednost za ljudi. Ljudje smo tesno povezani z našim naravnim okoljem, ki imajo za ljudi globok pomen. Ohranjanje teh okolij pripomore k ohranitvi kulturne identitete in duhovne povezanosti.
Kot ljudje imamo dolžnost, da skrbimo za naravo, se zavedamo vpliva svojih dejanj na okolje ter sprejemamo odgovorne odločitve za ohranjanje in trajnostno upravljanje naravnega sveta. S prizadevanjem za ohranjanje narave prispevamo k boljšemu življenju vseh živih bitij in k ohranjanju lepega in zdravega planeta, ki ga lahko delimo s prihodnjimi generacijami. Gospodarski interesi ne smejo prevladati nad življenjem.
