Politika vedno bolj deluje v funkciji korporacij kot pa ljudstva. Če se prebivalci in institucije ne bodo povezali, da bodo zavzemanja za okolje, naravo in prostor interdisciplinarna, bomo zeleno državo izgubili, je uvodoma poudaril Bečir Kečanović z Inštituta za vključujoče družbe.

Inšpektorji neučinkoviti

V razpravi so sodelovali predstavniki različnih javnih služb, ki delujejo na področju zdravja in okolja, med drugim Bernarda Podlipnik iz sektorja za odpadke na ministrstvu za okolje in prostor, direktor inšpekcije za okolje in prostor Vladimir Kaiser ter kriminalist, specializiran za področje okolja, Benjamin Franca.

Podlipnikova in Kaiser sta opozorila na prevelika pričakovanja javnosti do inšpektorjev ter na drugi strani njihovo maloštevilnost. “Inšpektorji so številčno podhranjeni. Pogosto se ukvarjajo z zelo specifičnimi zadevami, o katerih nimajo dovolj znanj in izkušenj. Nadzor nad obratovanjem naprav (obratov za predelavo odpadkov op. p.) je tako zelo pomemben, da bomo zaupanje ljudi lahko povrnili le skozi jasen nadzor in zelo jasno umeščanje teh objektov v prostor,” je menila Podlipnikova.

Naravovarstvene zakone se zlahka zaobide

Opozorila je na prakse, ki se jih poslužujejo “spretni” lokalna politika in investitorji, da se izognejo zapletenim postopkom, ki jih terja okoljska zakonodaja pri gradnji novih naprav, ki lahko obremenjujejo okolje. Omenila je tudi podjetje za predelavo kemičnih odpadkov Kemis, kjer so maja letos goreli nevarni in nenevarni odpadki. Kot je opisala, se je ob spreminjanju občinskega prostorskega načrta za izgradnjo Kemisa predstavljalo, da bodo tam potekala predelava odpadkov le v manjših količinah, zato je izpadel postopek celovite presoje vplivov na okolje. Kot je opozorila, je takih primerov ogromno, samo v tem trenutku vodijo 10 postopkov za različne obrate, kjer naj bi predelovali le majhne količine odpadkov.

Kaiser je izpostavil eno od težav, s katero se srečujejo na inšpektoratu za okolje in prostor, in sicer maloštevilnost inšpektorjev (za celotno Slovenijo jih je 50) ter zelo širok nabor področjih, ki jih morajo nadzirati. Kot je naštel, njihovo področje dela vključuje kakovost zraka, ravnanje z odpadki, emisije v vode, urejanje vodotokov, zaščito narave, ravnanje z gensko spremenjenimi organizmi, industrijsko onesnaževanje, zvočno onesnaževanje, elektromagnetno sevanja ter svetlobno onesnaževanje.

Pristojni so za nadzor preko 10.000 raznih obratov, med katerimi je približno 200 takih, ki lahko v večjem obsegu obremenjujejo okolje, ter 61 obratov, ki uporabljajo nevarne snovi. Poleg tega pa so pravzaprav pristojni tudi za vsakega posameznika, ki kaj odvrže v okolje, je naštel Kaiser. Po njegovem prepričanju bi morala biti obravnava manjših kršitev v pristojnosti na primer občinskih redarjev, da bi tako inšpektorje razbremenili.

Opozoril je na še eno težavo, ki jo vidi v praksi, in sicer na zagrožene globe. Po njegovih besedah so po zadnjih spremembah zakonodaje globe tako nizke, da se vsakemu posamezniku bolj splača gradbeni material od prenove kopalnice odvreči v bližnji gozd kot pa plačati komunalnemu podjetju, da jih vzame.

Kriminalist Benjamin Franca, ki je na generalni policijski upravi koordinator za področje ekološke kriminalitete, pa je opozoril tudi na težave, s katerimi se policija sooča pri obravnavi tovrstnih zadev. Prijave s področja okolja pogosto dobijo naknadno, šele mesec ali več po dogodku, ko je recimo pri obravnavi izpusta nekih snovi v okolje še težje dokazati, kdo je to storil, ali je to storil naklepno ali pa le za malomarnost.

Težavo jim predstavlja tudi zakonska definicija kaznivega dejanja na področju okolja. Za marsikatero kaznivo dejanje namreč v kazenskem zakoniku nimajo prave definicije in lahko zadevo preganjajo le na primer kot ogrožanje varnosti, je opisal. Še ena težava je tudi ta, da so kazniva dejanja s področja okolja v zakonodaji razmeroma nova. Tako so na primer pri preiskovanju primera Cinkarne Celje, kjer je dokazano onesnažena cela kotlina, našli veliko krivcev, kar nekaj je bilo zaradi starosti dogajanja že pokojnih, a pred na primer 40 leti v zakonodaji okoljskih kaznivih dejanj sploh ni bilo opredeljenih, torej tudi dejanj na škodo okolja iz tistega časa ne morejo preganjati.