O ohranitvenem kmetijstvu kot temelju trajnostnega kmetijstva je danes beseda tekla na konferenci, ki jo je pripravilo Slovensko združenje za ohranitveno kmetijstvo v sodelovanju z ljubljansko biotehniško fakulteto.
Intenzivno kmetijstvo povzroča dolgotrajno škodo
“Zavedamo se, da kmetijska pridelava poteka na prostem v tleh in le če bomo vzdrževali kakovostna tla, biološko aktivna, bomo dolgoročno lahko gospodarili na tem prostoru,” je ob robu konference za STA poudaril Rok Mihelič z biotehniške fakultete in soustanovitelj združenja.
Po njegovih pojasnilih se je po drugi svetovni vojni začelo z intenzivno obdelavo, kmetje so bili na začetku navdušeni nad napredkom – z intenzivno obdelavo in gnojenjem ter uporabo sodobnih sort so nenadoma dosegli pridelke, ki so bili bistveno večji kot prej. “Zdaj ugotavljamo, da so šli s tem zanosom predaleč,” je dejal.
V preveč intenzivnem kmetijstvu namreč po njegovih besedah pride do erozije, zmanjšanja vsebnosti humusa in življenja v tleh, negativne posledice pa se ne pokažejo takoj, ampak po 20, 30 letih takega načina kmetovanja. Zdaj smo v obdobju, ko kljub velikemu znanju – imamo sodobna stroje, gnojila in sorte – ne dosegamo bistveno večjih pridelkov kot v preteklosti.
“Prišli smo do nekega platoja, ampak ta plato ni povzročen zaradi biologije, zaradi genetskega materiala, saj je potencial tega precej večji, ampak ugotavljamo, da smo degradirali tla in da če želimo napredovati, se moramo vrniti nazaj na temelje agroekologije in izboljšati tla,” je poudaril.
To je možno z ohranitvenim kmetijstvom. Ta temelji na treh principih: nič ali minimalni mehanski posegi v tla, stalna pokritost tal s poljščinami ali dosevki in/ali rastlinskimi ostanki (vsaj 30-odstotna pokritost tal) in pester kolobar s čim več rastlinskimi vrstami.
“To so trije temelji, na katerih potem gradimo vse ostalo. Peljejo nas v to, da moramo iskati nove tehnične možnosti, stroje, nove termine setve, drugačno gnojenje, hranila se skoncentrirajo v zgornjem sloju, treba je videti, kaj se dogaja z vodo v tleh. Vse skupaj postavljamo na precej nove tehnološke temelje,” je dejal.
V luči podnebnih sprememb ima ohranitveno kmetijstvo priložnost. Po Miheličevih pojasnilih se s tem načinom poveča vsebnost organske snovi, gre namreč za vezavo ogljikovega dioksida (CO2) v tla in pri tem načinu lahko pride do bistvenih vezav CO2, ki ga družba spušča v ozračje. Prepreči pa se tudi erozija, saj ni več odtekanja blatne vode, ki ne vsebuje le delcev, ampak tudi kemikalije, ostanke pesticidov in mineralnih gnojil, s površin.
V Sloveniji se s tovrstnim načinom kmetovanja ukvarja približno 40 kmetijskih gospodarstev, a površin ni tako malo, ker se s tem načinom ukvarjajo velika kmetijska posestva, kot so Perutnina Ptuj, Panvita in Žipo Lenart, in večji kmetje. “Po ocenah tako kmetujemo na 20.000 hektarih polj, kar je približno 11 odstotkov poljedeljskih površin,” je dodal.
Posamezni segmeti takšnega načina kmetovanja so deležni neposrednih podpor, a bi to moral biti celovit ukrep, ki ga je moč na površinah izvajati le dolgoročno, sicer v tleh ne bomo zgradili spet humusa, je poudaril Mihelič, ki upa, da bo to nov podporni ukrep v novi finančni perspektivi. Kmetijskemu ministrstvu so to že predlagali.
