Generacija naših staršev in starih staršev je izkusila gorje, zaradi kakršnega danes v Evropo romajo izčrpane trume iz propadlih držav na Bližnejm vzhodu.
Ker se je pred 70-imi leti v Nemčiji med ljudmi ‘prijela’ ideja o tem, da so nekatere skupine ljudi manj vredne ali celo krive za slab življenjski standard večinskega prebivalstva, ki jo je razširjala nova oblasti željna stranka, so številni Jugoslovani morali zbežati. Varno zatočišče so naši na Bližnejm vzhodu.
Številni Jugoslovani pred nacisti zbežali v muslimanski svet
Od prve svetovne vojne izčrpana Stara celina se še ni utegnila postaviti na noge, ko je v Nemčiji prebivalstvo nasedlo obljubam odrešenika, ki jih je prepričal, da so lačni zaradi določenih manjšin v družbi. S podporo ljudstva je kmalu začel uresničevati perverzne predstave o tem, kdo je vreden življenja in kdo ni.
Na udaru so bili pripadniki manjšinskih veroizpovedi, ras in etnij, ki so pred tem stoletja živeli na tem območju. Pred poblaznelimi nacisti in njihovimi izdajalskimi pajdaši je tako domove zapustilo tudi mnogo Slovencev, Hrvatov in Srbov, piše novinar Vasja Jager v prispevku z naslovom Zamolčana plat zgodovine: slovenski begunci v puščavah Bližnjega vzhoda.
Jager piše o tem, kako so muslimani takrat sprejeli stotisoče evropskih beguncev. Zavezniške države so ustanovile Bližnjevzhodno organizacijo za pomoč beguncem (MERRA; Middle East Relief and Refugee Administration). Ta je za sprejem evropskih beguncev postavila množico taborišč; nahajali so se v bližini Gaze, pa v Egiptu okoli Nilove delte ter ob mestu, ki ga bo sirska državljanska vojna sedem desetletij kasneje razkosala na prafaktorje – Alepu.
Kip device Marije še vedno stoji
Na pot so slovenski in hrvaški begunci krenili med drugim z otoka Vis, kamor so prispeli v natrpanih barčicah in čolnih, lačni in prestrašeni.
“Skoraj bosi in brez dovolj oblačil so zapuščali svoja ognjišča v ihti, da si rešijo življenja… Matere so poleg svojih otrok nosile še sirote, otroci so vlekli obnemogle, stare in bolne starše, izgubljeni in obupani ljudje so pohajali naokoli brez da bi vedeli, kam jih bo pripeljala njihova brezupna trnova pot.”
Lačnim Poljakom so domačini v Iranu stiskali roke in jim ponujali dateljne. Poljaki so na to pozabili.
Premožni Palestinci so v taborišče Nuseirat pri Gazi otrokom nosili igrače, namizne igre in lutke. Danes nobena evropska država ne premore hvaležnosti in dostojanstva, da bi priznala Palestino, ki je danes v isti situaciji, kot je bila Evropa takrat.
In ko so Jugoslovani zapuščali Egipt, so v El Shattu za seboj na pokopališču, za katerega so skrbeli beduini, pustili velik glineni kip Marije, ki ga je leta 2005 nadomestil bronast.
