Štiri leta je že tega, ko sem ob zmagi Urške Žolnir v Londonu 2012 tvitnil tisto o Luciji Polavder – da je “bajsa” – in pokasiral ves gnev in prezir, kar ga je Slovenija premogla. Pingpong Namizni tenis igram na vsake kvatre, če se ravno zaletim v kakšno mizo. Po televiziji pa ga nisem gledal od otroštva. Poleg tenisa je to bil skoraj šport moje mladosti. Nazadnje sem pingpong igral pred leti na obletnici našega bloka v Aškerčevi/Kersnikovi, ko smo nekdanji otroci zavrteli čas nazaj za 40+ let in udarili amerikanca. Zdelo se mi je kot včeraj. Vmes pa se je seveda veliko spremenilo. To sem ugotovil šele ta teden, ko sem gledal našega Tokića v Riu. Bil sem zmeden, ko sem opazil, da se servis menja vsaki dve točki. Še bolj, ko je bilo seta konec že pri 11. Kaj je zdaj to? Pa da igrajo na štiri dobljene. Svašta. Potem sem šel guglat in ugotovil, da je po Sydneyju 2000 šlo mimo mene še več namiznoteniških novotarij. Predvsem ta, da so predpisano velikost žogice povečali z 38 milimetrov na 40, da bi igro upočasnili in jo naredili bolj televizično. Gledalci da niso mogli dobro spremljati šviganja žogice! Tudi novo dolžino seta in menjavo servisa so uvedli prav zato, da bi bila igra za gledalce zanimivejša. Zanimivejša? Počasnejša? Razložite to starim fanom Dragutina Šurbka. To se mi zdi nekaj takega kot nov prevod Pike Nogavičke! Hrast in vrba Naj še priznam, da sem postal navdušenec za kajak. Naš srebrni Peter Kauzer je pri tem seveda pomagal, ampak kajakaška slalomska drama na divjih vodah se po mojem že sama po sebi lahko meri s tisto na snegu. In priznam, da sem med spustom poznejšega zmagovalca stiskal pesti, da bi voda špricnila in zanihala visečo palico ravno takrat, ko bi se ji Clarke med vratci izogibal, in bi mu nabili kazenske točke. Spet pa ne morem mimo juda. Sin je v 1. razredu nekaj mesecev treniral judo – no, bolj hodil v krožek – in mi prodal naslednjo definicijo te borilne veščine: da si ga je izmislil neki Japonec, ki je imel na vrtu mogočen hrast in t
