Ob ograji pred modro preprogo se je naenkrat kar trlo gorečih, fanatičnih privržencev nogometnih zvezdnikov, ki so prikorakali na slovesno razglasitev nogometaša leta in žreb skupin lige prvakov v mondenem središču Monte Carla. Med prvimi je prišel Andrej Ševčenko, danes ukrajinski selektor. Nisem ga takoj prepoznal, a bilo je jasno, da je prišel velik as. V množici pred forumom Grimaldi ob obali tega pregrešnega zatočišča multimilijonarjev so završali glasovi navadnih smrtnikov. Telefoni so švignili kvišku. Kdo je to, sem po tihem pobaral nekega vznesenega mladeniča, ki je fanatično vzklikal in se stegoval preko gneče s svojim mobilnikom. "Ševa!" je vzneseno dahnil. Moj pogled je bržkone razkrival, da sem najprej pomislil na srbski pomen te besede. "No, Ševčenko," se je hitro odkašljal. Ukrajinski nogometni as je nastavljal lice najprej ob modri preprogi fanatičnim slehernikom, ob vstopu v prostor je naredil še paleto selfijev z novinarji, ki so nič manj kot množica pred vrati fanatično moledovali za posnetke z umetniki nogometne igre. Privilegij predstavnikov sedme sile, ki spremlja nogomet, je le ta, da se jim za razliko od ostalih navadnih smrtnikov v teh redkih trenutkih do svojih idolov ni treba stegovati čez železno ograjo. Deležni so le kakšnega mrkega pogleda varnostnikov, ki junake Messijevega ali Ronaldovega kova spremljajo na vsakem koraku, ko se pojavijo v javnosti. Andrej PetelinšekŠevčenka niso prepoznali vsi. "> Andrej Petelinšek Ševčenka niso prepoznali vsi.  Prvič je množica pred dvorano dobesedno eksplodirala, ko je prišel najboljši vratar – Juventusov Gianluigi Buffon. "Gigi! Gigi!" so fanatično vreščali ljudje, ko se je prijazni in nasmejani vratar Juventusa sprehodil do dvorane. Vsak njegov zasuk je pomenil upanje za novo skupinico, da se bo ustavil prav pri njih in oddal avtogram ali nastavil lice za fotko. Enako fanatičnega sprejema je bil deležen še Francesco Totti, nagrajenec za posebne dosežke v nogometu, ki si je po besedah preds