Ob nastopu drugega mandata (prvi je bil v obdobju 2002-2004), torej leta 2014, je bil šesti blok Termoelektrarne Šoštanj (Teš) v poskusnem obratovanju, izvedenih je bilo več 95 odstotkov in plačanih več kot 90 odstotkov del. Kot finančni minister ali vlada ni bilo skoraj nobene možnosti v smeri racionalizacije projekta.

“Sam projekt je predstavljal izjemno veliko tveganje za državo, zaradi načina financiranja,” je poudaril Mramor. Spomnil je na dva velika investitorja Teša 6: Evropsko banko za obnovo in razvoj (EBRD) in Evropsko investicijsko banko (EIB).

Teš je pri EIB najel za 550 milijonov evrov posojila, od tega država jamči za 440 milijonov evrov, medtem ko je za ostalih 110 milijonov evrov jamčil konzorcij zasebnih finančnih institucij. Pri slednjem je nastal problem, rok garantiranja tega kredita je bil bistveno krajši od ročnosti kredita – ta je imel namreč dospetje leta 2025, garantiranje pa samo pet let.

Ko je prišlo do tega roka, za dve banki garantiranje zaradi zmanjšanja bonitete ni bilo več sprejemljivo za EIB, dve banki pa sta bili v takšnih pogojih sanacije, da garancij nista mogli dati. Tako se je zgodilo, da ta del – 110 milijonov evrov posojila – ni imel več garanta.

“In tisti moment, ko ga ni imel, bi lahko EIB zahtevala poplačilo vseh 550 milijonov evrov,” je dejal in dodal, da bi v tem primeru prišlo do unovčenja državnega jamstva, kar pa bi za javne finance predstavljalo izjemen udarec. Tako so bili v reševanje tega problema vloženi vsi napori s strani HSE, Teš in ministrstva za finance.

To pa ni bil edini problem, ki ga je bilo treba reševati. Ker zaveze, dane ob posojilu, niso bile dosežene, bi lahko bil kredit odpoklican. Tako se je zahteval spregled obveznosti zavez in podpis aneksov h kreditnim pogodbam. Ob teh spremenjenih pogojih se je pojavilo vprašanje, ali garancija države še velja.

Kot je pojasnil, so to rešili tako, da so poslali pismo (v njem je njegov podpis), s katerim so investitorjem zagotovili, da podpirajo HSE in da bo jamstvo države še vedno veljalo, če bo spregled obveznosti zavez z njihove strani izveden in podpisani aneksi.

Ob tem je dejal, da so samo aneksi, da so se spremenile kreditne zaveze, stali najmanj 1,5 milijona evrov.

Garancijo za omenjenih 110 milijonov evrov posojila pa so rešili tako, da se je s premostitvenim kreditom, ki ga je dobil HSE, poplačalo tega, poleg tega pa še okoli 20 odstotkov 200-milijonskega posojila EBRD.

Ker pa je premostitveno posojilo kratkoročno, se je odprlo vprašanje, kako dolgoročno rešiti ta problem. Bili sta dve možnosti: izdaja obveznic ali dolgoročno posojilo. Potem ko do izdaje obveznic ni prišlo, je HSE dobil dolgoročno posojilo, s katerim je refinanciral premostitvenega, a se je to zgodilo, ko Mramor ni bil več minister.

“Moram priznati, da je bilo, ko sem postal minister, toliko problemov, ki jih je bilo treba rešiti, da je bilo nujno gledati samo naprej, nazaj pa le toliko, da se je rešilo problem za naprej,” je poudaril Mramor, ki ni imel časa, da bi se seznanil s podrobnostmi, ki so pripeljale do zavez, ki jih je moral dati Teš (med drugim o najvišji vrednosti celotne naložbe in ceni premoga).

Kot je pojasnil, ni naredil resne analize, kaj je objektivno in subjektivno pri tem projektu. “Je pa treba biti pri tem izjemno previden, so tudi objektivne okoliščine, ki jih je treba upoštevati,” je ocenil in dodal, da če je kdo načrtno zavajal, je to druga stvar.

Mramor, ki je z mesta finančnega ministra odstopil lani, je glede morebitne uvedbe prispevka za prednostno dispečiranje elektrike iz Teša, kar je aktualno v tem času, dejal, da bi ga podprl, če bi kaj ogrozilo državno jamstvo.